Če ste se kdaj ob vprašanju, ali ste prebrali to ali ono svetovno klasiko, zlagali, niste v manjšini. Britanski Guardian je pred leti opravil anketo, ki je pokazala, da je kar 64 odstotkov ljudi že kdaj lažno zatrdilo, da so prebrali katero od slavnih literarnih mojstrovin.
Obstaja celo seznam knjig, glede katerih se ljudje največkrat zlažejo: na samem vrhu ni Biblija, kot bi morda pričakovali, se pa sveta knjiga krščanstva uvršča na visoko tretje mesto te neslavne lestvice. Sodeč po rezultatih ankete ljudje najpogosteje lažejo glede tega, ali so prebrali distopični roman 1984 Georgea Orwella, na drugo mesto lestvice knjig, glede katerih ljudje očitno čutijo največ slabe vesti, pa se uvršča ruska klasika Vojna in mir, ki jo je Lev Tolstoj izdal leta 1869. Gre za zajeten roman na okoli 1200 straneh, ki poleg kompleksne zgodbe ter več kot 600 likov vključuje tudi filozofska razmišljanja o ustroju sveta, zgodovini, vojskovanju in človekovi duši. Delo je doživelo številne gledališke, televizijske in filmske adaptacije – na veliko srečo tistih, ki romana niso prebrali, a tega ne priznavajo.
Velik zalogaj
Med tistimi, ki romana niso prebrali, je tudi slavni italijanski producent Dino De Laurentiis, kar je nekoliko otežilo snemanje ene najbolj znanih filmskih priredb. De Laurentiis je namreč skupaj s še enim velikim italijanskim filmarjem, Carlom Pontijem, leta 1954 najavil snemanje filma Vojna in mir. Zgodba je pred tem intrigirala že več drugih filmarjev, a so vsi obupali zaradi zahtevnosti projekta. V začetku štiridesetih se je za snemanje denimo navduševal režiser Orson Welles, v zgodnjih petdesetih pa se je s sovjetskimi oblastmi začel dogovarjati tudi Mike Todd, ki je nato prav tako vrgel puško v koruzo.
Z vprašanjem, kako tako obsežno delo smiselno prenesti na film, sta se nato začela ukvarjati Italijana De Laurentiis in Ponti, ki sta si v glavni vlogi zamišljala Marlona Branda, na režiserskem stolčku pa sta želela priznanega mojstra režije Kinga Vidorja. Toda še pred sestavljanjem igralske zasedbe je bilo treba spisati scenarij, kar je bila naloga, ki je terjala celo četo izkušenih piscev. Pod končni izdelek je podpisanih šest scenaristov, a je po nekaterih podatkih število ljudi, ki so pomagali pisati scenarij, še precej večje. Izvirni roman jim je uspelo preoblikovati v 600 strani dolg scenarij, kar je bilo še vedno približno petkrat preveč.
Blišč in beda
Iz osnovne zgodbe so črtali Tolstojeve filozofske vložke, množico stranskih likov in številne zaplete ter se osredotočili na usodo treh glavnih junakov: plemenitega, a nerodnega in idealističnega Pierra Bezuhova (Henry Fonda), njegovega tesnega prijatelja, ciničnega in razočaranega kneza Andreja Bolkonskega (Mel Ferrer) ter mlade, očarljive in nepremišljene Nataše Rostove (Audrey Hepburn). Zgodba se začne v Sankt Peterburgu leta 1805, ko se visoka družba redno zabava na imenitnih gostijah in plesih, kjer vodka teče v potokih. V zraku sicer že visi tudi grožnja Napoleonovih osvajalnih pohodov. Pierre, nezakonski sin bogatega grofa, po očetovi smrti nenadoma podeduje ogromno premoženje in družbeni položaj. Njegovo naivnost izkoristijo koristoljubni plemiči, ki ga potisnejo v nesrečen zakon s preračunljivo in hladno Heleno Kuragino (Anita Ekberg). Medtem se knez Andrej, naveličan praznega družabnega življenja in zakona brez ljubezni, odpravi na bojišče, da bi našel višji smisel. Slednjega v brutalnosti vojskovanja ne najde, je pa v bitki pri Austerlitzu hudo ranjen. Ko se sooči z lastno minljivostjo, spozna nepomembnost vojaške slave in se razočaran vrne na družinsko posestvo. Njegovo življenjsko radost znova obudi šele srečanje z mladostno Natašo Rostov. Zaročita se, vendar Andrejev oče zahteva, da s poroko počakata eno leto, Andrej pa medtem odpotuje v tujino. V njegovi odsotnosti Natašo zapelje pokvarjeni Anatol Kuragin (Vittorio Gassman), kar pripelje do škandala.
Stisko strtega dekleta razume le Pierre, ki ji že ves čas predano stoji ob strani. Ljubezenske zdrahe leta 1812 prekine Napoleon, ki z vojsko vkoraka v Rusijo. V krvavi bitki pri Borodinu se poti vseh junakov znova križajo. Andrej je smrtno ranjen, Pierre pa se v želji, da bi izkusil resničnost vojne, odpravi na fronto. Po padcu Moskve se znajde v francoskem ujetništvu, kjer skozi trpljenje in pogovore z nekim kmetom spozna resnične življenjske vrednote. Francozi so se nato zaradi neizprosne zime prisiljeni umakniti, oslabeli Pierre pa po osvoboditvi poišče Natašo, ki je medtem obiskovala umirajočega Andreja. Po izkušnji vojne sredi porušene dežele naposled najdeta mir in srečo.
Težavno snemanje
Snemanje ni potekalo gladko. Še tudi po tem, ko je scenaristom zgodbo uspelo okrniti na obvladljivo celoto, je prihajalo do številnih sprememb. Režiser Vidor je namreč več delov napisal po svoje, lastne zamisli pa je v scenarij vključeval tudi De Laurentiis, kar je v obup spravljalo Henryja Fondo, ki je ponudbo za glavno vlogo sprejel iz dveh razlogov: zaradi denarja in ker je oboževal izvirno Tolstojevo Vojno in mir. Kot je povedal kasneje, je svojo izbiro obžaloval, saj se je scenarij, ki ga je dobil v roke pred sprejemom vloge, bistveno razlikoval od tistega, ki so ga na koncu zares uporabili. Petdesetletni Fonda, ki je pred tem slovel po vlogah v vesternih, sicer tudi po mnenju gledalcev ni bil najboljša izbira za vlogo Pierra Bezuhova, ki je na začetku zgodbe star komaj 20 let. Precej več pohval je bila deležna odločitev, da Natašo Rostovo odigra Audrey Hepburn. Igralka je bila takrat na vrhuncu slave in si je lahko izpogajala fantastičen honorar, poleg tega pa je delo zagotovila tudi svojemu velikemu prijatelju, francoskemu modnemu oblikovalcu Hubertu de Givenchyju, ki je pri filmu sodeloval kot kostumograf. V paketu s Hepburnovo je prišel tudi njen mož Mel Ferrer, ki je zaigral v vlogi Andreja Bolkonskega.
Vojno in mir so premierno predvajali avgusta 1956. Zaradi zvezdniške zasedbe in velikopoteznosti produkcije je pritegnila veliko zanimanja, kar se je odrazilo v sijajni prodaji vstopnic. Kritike pa po drugi strani niso bile prav blesteče. Medtem ko so recenzenti večinoma hvalili tehnične plati filma ter scenografijo in kostumografijo, so bili glede filma kot celote precej zadržani. Očitali so mu, da je premalo zvest Tolstojevi zgodbi in da je dogajanje preveč razpršeno. Vojna in mir je prejela tri oskarjevske nominacije in pet nominacij za zlati globus, pri čemer je prejela zgolj eno nagrado – zlati globus za najboljši tujejezični film. Filmski poznavalci tistim, ki želijo verodostojnejšo filmsko priredbo Tolstojeve klasike, priporočajo adaptacijo v štirih delih, ki jih je med letoma 1965 in 1967 posnel veliki ruski filmar Sergej Bondarčuk.
