Iva Krajnc Bagola je po četrt stoletja v Mestnem gledališču ljubljanskem dobila poseben izziv: nastopiti v monodrami Prima Facie (Na prvi pogled). Zgodba odvetnice, ki se po spolnem napadu znajde na drugi strani sistema, v katerega je verjela, ji je znova odprla številna vprašanja o položaju žensk in pravičnosti. V pogovoru pa se je dotaknila tudi igralskih dvomov, neusmiljenosti filmske kamere in življenja zunaj gledališča.
Po 25 letih v gledališču bi si človek mislil, da vas težko še kaj prestraši. Ste se prve monodrame Prima Facie lotili z vznemirjenjem ali tudi s strahom?
Z mešanico obojega. Po toliko letih dela se ti zdi, da že dobro poznaš svoje ustvarjalno področje, pri monodrami pa me je presenetilo, kako veliko odgovornost nosiš sam, ne le igralsko, ampak tudi osebno. Vedela sem, da bo velik izziv, nisem pa vedela, kako zahteven. Čeprav imaš pomoč sodelavcev, si na odru sam. Morala sem se prebiti skozi svoje dvome in to je bila velika šola. Prav se mi zdi, da greš naproti stvarem, ki te nekoliko strašijo, namesto da bi se jim izogibal.
Pri izbiri besedila ste sodelovali tudi sami. Kaj vas je v zgodbi odvetnice Tesse, ki po spolnem napadu izgubi zaupanje v sistem, najbolj nagovorilo?
Predvsem tema. Zdelo se mi je, da je v našem prostoru premalo obravnavana, še posebno skozi pravno perspektivo. O položaju žensk obstajajo različna besedila, Suzie Miller pa to problematiko osvetli skozi pravni sistem, ki pomembno vpliva na to, kako je oseba po takšni izkušnji obravnavana in ali sploh lahko pride do pravice. Živimo v času, ko smo zaradi družbenih omrežij in pretoka informacij ves čas soočeni s podobnimi zgodbami. Tudi pri nas poznamo odmevne primere, pri katerih se zdi, da stvari stojijo na mestu. Prima Facie pokaže tudi, zakaj se to dogaja.
Je priprava na predstavo spremenila vaš pogled na to, kako družba obravnava žrtve spolnega nasilja?
Predvsem mi je potrdila, kako zelo pravni sistem temelji na dejstvih in dokazih, ki pa jih je pri travmatičnih izkušnjah, kot je spolno nasilje, pogosto izjemno težko zagotoviti. Pogosto ostane njena beseda proti njegovi. Tudi Tessa v besedilu ugotovi, da se mora nekaj spremeniti, saj pravni sistem v takšnih primerih ne prinese nujno zadoščenja ali razjasnitve resnice. Po eni strani se mi zdi, da družba dozoreva, po drugi pa, da se na nekaterih področjih skoraj nič ne premakne. In prav pri spolnem nasilju se pokaže, kako globoko so še vedno zakoreninjeni določeni predsodki. Prepogosto se sprašujemo, kako se je žrtev vedla, kaj je storila ali česa ni storila, namesto da bi se osredotočili na odgovornost tistega, ki je nasilje povzročil.
V Prima Facie ste sami na odru, v Buržoaziji pa prehajate med več različnimi liki. Kaj vam je kot igralki bližje?
Oboje ima svoj čar. Pri Buržoaziji me izjemno zabava prehajanje med različnimi liki, sploh ker je prisotna tudi komika, ki mi je zelo blizu. Monodrama pa zahteva drugačno vrsto zbranosti in odgovornosti, saj moraš sam nositi celotno zgodbo. Prav ta raznolikost je ena najlepših stvari v našem poklicu. Zato težko rečem, da mi je eno ljubše od drugega.
So se vloge, ki jih igrate, z leti spreminjale skupaj z vami?
Absolutno. Vedno pravim, da igralci začnemo s praznim kovčkom, ki se skozi življenje polni z izkušnjami. Vse, kar doživljamo, vpliva na naše delo. Igralci smo kot spužve, ki vsrkavajo dogajanje okoli sebe. Danes bi marsikaj zagotovo odigrala drugače. Zelo sem hvaležna za zahtevne vloge, ki sem jih dobila že kot mlada igralka, in za potrditve, ki so mi dale samozavest. Toda izkušnje ne pomenijo, da dvomov ni več. Morda jih znaš z leti samo bolje razumeti in sprejeti kot del ustvarjalnega procesa.
V Mestnem gledališču ljubljanskem ste že približno četrt stoletja. Kaj vas še vedno zadržuje tam?
MGL je zame drugi dom. V igralskem poklicu, ki je precej nestabilen, mi veliko pomeni, da imam tudi nekaj trdnega. S sodelavci smo skupaj že dolgo, stkale so se vezi, ki presegajo zgolj profesionalne odnose. Veliko delamo in tempo je zahteven, a polne dvorane so najlepša potrditev našega dela. Verjamem, da umetnost ni namenjena samo zabavi, ampak tudi odpiranju vprašanj, na katera nimamo nujno odgovorov. Prav v tem vidim njeno vrednost in razlog, da me gledališče po vseh teh letih še vedno tako vznemirja.
Veliko vas srečujemo tudi na filmskem platnu. Kaj vam kamera omogoča drugačnega kot gledališče?
Film je zame vedno poseben izziv, saj lahko z zelo majhnimi igralskimi sredstvi pokažeš ogromno. Vsak premik očesa, vsako misel lahko kamera zazna. Tudi energija med igralci se lahko zelo lepo prenese na platno. V gledališču pa moraš iste notranje procese izraziti z nekoliko drugačnimi sredstvi, saj mora tvoja igra doseči tudi gledalca v zadnji vrsti. Rada rečem, da je igra ena sama, le sredstva so različna. Pri nas je gledališče za igralca pogosto vsakdanji kruh, film pa tortica. Želela bi si še več snemanja, ker ga imam zelo rada, vendar je filmsko delo včasih težko uskladiti z gledališkimi obveznostmi.
Kamera je lahko neusmiljena, še posebno do sprememb, ki jih na obrazu prinesejo leta. Kako gledate nase na platnu?
Ko se gledam na platnu, poskušam biti do svojega dela predvsem profesionalno kritična. Zanima me, ali je v prizoru prišlo do izraza tisto, kar sem želela pokazati, precej manj pa, kako sem videti. Seveda smo ženske, pa tudi moški, včasih zelo neusmiljeni do sebe. Sploh danes, ko kamere in objektivi zaznajo še več kot prosto oko. Ampak z leti postajamo tudi modrejši in prav je, da se to vidi na naših obrazih. Navsezadnje so tam zapisane naše življenjske zgodbe.
Kaj pa na vaše vloge pravi hči Sofija? Je vaša najstrožja kritičarka?
Ne, bolj je takšna, da reče: »Mami, saj je bilo v redu.« Seveda si vzame čas in si pride kaj ogledat, čeprav imajo mladi danes do filmov, nadaljevank in gledališča nekoliko drugačen odnos kot mi. Navdušena je bila nad Gajinim svetom 3 in Elvisom Škorcem. Lepo je bilo videti, da je ponosna name, tako kot sem jaz nanjo.
Sofija odrašča v povsem drugačnem svetu, kot ste odraščali vi. Kaj vas pri današnjih najstnikih najbolj skrbi?
Predvsem to, kako zelo so obremenjeni s stvarmi, s katerimi se nam v njihovih letih ni bilo treba ukvarjati. Živimo v družbi, ki daje ogromen poudarek zunanjemu videzu, uspehu in nenehnemu primerjanju z drugimi. In ta pritisk se začne že zelo zgodaj. S Sofijo se o tem veliko pogovarjava. Včasih sem uspešna, včasih malo manj. Potem so tu še družbena omrežja in algoritmi, ki nas nenehno zasipajo z informacijami, pogosto negativnimi, in ustvarjajo občutek, da nikoli nisi dovolj dober, dovolj lep ali dovolj uspešen. Nam je bilo v tem pogledu precej bolj prizaneseno. Kot otrok sem bila povezana predvsem s svojim neposrednim okoljem, danes pa so mladi izpostavljeni praktično vsemu svetu. In kar se mi zdi najbolj problematično, je to, da smo jim takšen svet ustvarili prav mi, odrasli, potem pa od njih pričakujemo, da se bodo v njem znašli.
Z možem Aljošo sta skupaj že 16 let. Sta se morda povezala tudi zato, ker prihajata iz podobnih okolij?
Verjetno tudi zato. Oba sva odraščala v manjšem kraju in se pozneje znašla v večjem mestu. Mislim, da ti takšna izkušnja da določen pogled na svet, ki ga ni treba vedno razlagati z besedami. Oba sva tudi zelo zgodaj začela delati in graditi svoji poklicni poti, ki sta bili precej intenzivni. Morda sva se prav zaradi teh podobnih izkušenj v marsičem lažje razumela in prepoznala.
