Kaj ste počeli v devetdesetih? Koliko je stala kava v vašem najljubšem lokalu, katero kaseto ste vrteli znova in znova in ob kateri televizijski oddaji je doma za nekaj časa vse obstalo? To so bila leta velikih sprememb, a tudi drobnih vsakdanjih trenutkov, ki se jih danes spominjamo z nasmehom in prijetno nostalgijo. Leta, ko se je spreminjala Slovenija, z njo pa tudi naše navade, glasba, moda in način življenja.
Prav v ta barviti in razburljivi čas nas zdaj vrača nova oddaja TV Slovenija Devetdeseta, ki obuja desetletje, ki ga nismo le živeli, ampak ga še danes nosimo nekje v sebi. Za urednika oddaje Daniela Celarca, ki je deloma prispeval tudi scenarij, se je zgodba začela pri glasbi. Izhodišče so bile priredbe uspešnic devetdesetih v izvedbi pevcev, rojenih v tem desetletju. Skupaj s koscenaristkama Uršo Menart in Darinko Kladnik so nato iskali teme, ki bi zanimale različne generacije.
Čas zemljevidov in štopanja
Toda desetletje, v katerem se je zgodilo toliko, je bilo težko spraviti v deset oddaj. »Seveda je veliko tem še ostalo in jih v oddajah nismo mogli predstaviti,« priznava Celarec. Zato so se poleg velikih dogodkov vračali tudi k drobnim navadam, ki danes zvenijo skoraj kot zgodbe iz nekega drugega sveta. »Malo smo pozabili, da smo včasih še štopali na morje, da smo se veliko družili, da nismo imeli navigacije na telefonu in smo si morali pomagati z zemljevidi.« Poseben dogodek je bil tudi izlet po nakupih v Trst ali Celovec. »Trepetali smo, ali bodo odkrili, da imamo v avtomobilu ene kavbojke ali kilogram kave več, kot je bilo dovoljeno.«
A Devetdeseta niso zgolj razglednica lepih spominov. »Pri orisu devetdesetih smo bili realni, kot je bilo le mogoče. Spomnili smo se številnih stavk v tovarnah pa nezaposlenosti in revščine, ki je bila prisotna že tudi v tistih časih.« Pri obujanju obdobja je imel pomembno vlogo tudi bogat televizijski arhiv. Med posnetki, ki jih je Celarec izpostavil, so oglas Slovenija, moja dežela, Musterjevi cik-cak zajčki, koncerti Luciana Pavarottija in Joseja Carrerasa ter Kelly Family, obisk Billa Clintona in papeža Janeza Pavla II. »Takih posnetkov, ki so nujno morali v oddajo, je bilo ogromno, več sto.«
In kaj so nam devetdeseta pustila? Celarec odgovori preprosto: »Zavedanje, da smo lahko zadovoljni, tudi če nimamo vsega v izobilju.« Pa še nekaj, kar v današnjem tempu zveni skoraj kot nasvet: »Dobro je včasih tempo upočasniti in se več družiti s prijatelji in ljudmi, ki so nam blizu.«
Dve generaciji, dva pogleda
Za voditelja oddaje Roka Kunaverja so devetdeseta predvsem nostalgija. »Po brezskrbnih časih, po odraščanju in nori glavi, ki je takrat bivala na mojih ramenih,« se zasmeji. Ob pripravah na oddajo pa je hitro ugotovil, da spomin pogosto nekoliko polepša preteklost. »V moji glavi je vse drugače, kot da bi svet gledal skozi rožnata očala. Dejstva pa ostajajo: osamosvojili smo se, dvakrat zamenjali denar, vrstili so se visoki obiski in iz ljudi ter politike je vel optimizem.« Nato v svojem slogu doda: »Pa zagotovo niso bila vsa dekleta zaljubljena vame, kot se mi je takrat zdelo.«
Veliko osebnih spominov je med snemanjem prebujala tudi sovoditeljica Vesna Ponorac, ki devetdesetih ni doživljala na enak način kot on. Kunaver priznava, da je imel ob njej pogosto občutek, kot da ji mora razložiti prav vse: »Moji stavki so se začenjali z: 'Aja, kaj pa to, ko smo takrat …' Ali: 'Uuu, in potem smo šli …'« Vesna mu je zato nekoč dejala, da je kar »reklama za devetdeseta«. Sam pa je ob tem predvsem spoznal, »kako fino sem se takrat imel in kako lepo je bilo odraščati v devetdesetih«.
Prav generacijska razlika med voditeljema je postala ena od prednosti oddaje. »Devetdeseta je eden doživel, drugi pa se je v njih rodil,« pravi Rok. Različni pogledi so oddaji dajali dodatno dinamiko, sam pa dodaja: »Premostiti različne poglede in sprejeti pogled drugega je nekaj najlepšega za odnose med ljudmi.«
Bolj povezani, bolj sami
Če je Rok devetdeseta podoživljal, jih je Vesna Ponorac v marsičem šele zares odkrivala. »Sprva sem imela občutek, da kar dobro vem, kako je bilo v devetdesetih, dokler mi ni Rok začel razlagati, kako je bilo zares,« pove v smehu. Ob njegovih spominih je dojela, kako zelo se je svet v dobrih treh desetletjih spremenil – od stacionarnih telefonov in načina druženja do mode, glasbe in različnih subkultur.
»Verjetno so bili ljudje veliko bolj 'tukaj in zdaj'. Bolj so se ravnali po sebi, svojem okusu in družbi, v kateri so se gibali,« razmišlja Vesna. Za konec pa morda še najbolje povzame razliko med takrat in danes: »Nikoli nismo bili tako povezani kot danes, pa se mi zdi, da se zdaj marsikdo počuti bolj osamljenega kot nekoč. V devetdesetih nisi mogel spremljati, kaj počnejo vsi drugi, zato si bil verjetno veliko bolj prisoten v svojem življenju. Danes pa imamo včasih občutek, da moramo biti povsod, spremljati vse in ničesar zamuditi.«
