Zjutraj sem stopil v spalnico in na ves glas zaklical: »Vstani, Slovenija!«
Ah, v bistvu niti nisem. Kje si pa upam zbuditi milo soprogo s takšnim vzklikom, in to celo na volilni dan …
Ampak danes imamo demokracijo. In volitve. Ter spodbudne parole. Kaj bi ljudje brez njih!
Hm, skoraj bi vam pozabil povedati: tole besedilo bi moral napisati pred enim tednom. Pa ga nisem mogel. Ko so mi švignile v glavo ravno prave ideje, se mi je sesul računalnik. Morda je moja škatla v kakšnem sorodstvu s tistimi, ki jih ima državna volilna komisija. Menda jim je spletna stran večkrat crknila, kar je nekatere politike nadvse razburilo. Še zdaj menda niso prišli k sebi in bi najraje šteli glasovnice kar na roke. Seštevali pa bi jih s kroglicami, kot mi nekoč v prvem razredu.
Bom pa zdaj povedal, kar sem doživljal na volilni dan. Lepo je bilo. Na trenutke celo ganljivo.
-
Ko sva z ženo krenila v dolino, tam imava namreč volišče, sem se zaman oziral po razglasnih tablah. Od vseh kujonov se je smehljal le Prebilič, ves prerojen. Ta za našo zasanjano vasico ni bil nevaren. Drugače bi jo najbrž odnesel Golob, zato niti ni rinil v naše hribe. Levi kekci so se na plakatih pojavili šele v dolini, na varnem.
Čisto na koncu vasi se je nasmihala znana kandidatka iz znane stranke. Lep plakat. Sponzor je bil očitno domoljubni krajan, saj je plakatu dodelil lep kotiček na gospodarskem poslopju. Poreklo gospe sem uganil zato, ker je bilo nad njeno glavo izpisano tisto o vstajanju Slovenije kar brez vejice. Kaj hočeš, največji patrioti ne silijo ravno v ospredje z ljubeznijo do pravopisa. »Saj vsi vedo, kaj smo želeli povedati, z ločili naj se afnajo pa levičarji!«
V sosednji vasi se mi je milo storilo. Na plakatu je bil fantič s harmoniko in z napisom, naj volimo tako, da bodo tudi naši vnuki peli slovenske pesmice. Zelo lepo!
Moram priznati, da sem imel kar malce slabo vest. Tako vnuček in najmlajša vnukinja sta muzikalična, da je joj. Toda, groza, oba plenkata zgolj po klavirju. Ko sem jima omenil, da bi bilo fino, ko bi to glasbilo zamenjala za harmoniko, sta rekla, da lahko slovenske pesmice pojeta tudi ob električnem pianinu. Zmenjeno.
Eden najlepših plakatov je bil zame tisti z gospodom v čedni srajci. Motilo pa me je, ker so mu fotografi zavihali rokave nadvse nemarno, kot bi se ravno pripravljal k ribanju perila. Kaj sploh oblači srajce, raje bi si navlekel kakšno majico. Spet bom omenil svoje vojaške izkušnje. (Ne vem, o čem dandanes pripovedujejo slovenski dedci, če pa niso nikoli oblekli uniforme.) Ko je postalo vroče, je namreč stopil pred nas vodnik in zaklical: »Vsi zavihajte rokave. Trikrat obrnite manšete. Saj niste kakšni šlampeti!«
-
Ko sva prispela do volišča, se mi je oko znova orosilo.
»Zakaj pa obračaš avto?« je vprašala žena, ker sem se nekaj motovilil.
»Grem še enkrat pogledat tisti plakat, zelo se mi dopade.«
Kaj se mi ne bi! Še en gospod veselega pogleda. Pravi: »Hvala za vse, dragi upokojenci.« Ali ni to lepo? Tako se govori!
Na hrvaški televiziji imajo neko oddajo, v kateri nastopajo otročki. Voditelj jih sprašuje razne stvari. Zadnjič je nekega malčka vprašal, kaj bi rad postal, ko bo velik.
Mali je ustrelil kot iz puške: »Penzionist!«
Ves studio se je krohotal. Ne vem, zakaj je to smešno. Bi bilo bolje, ko bi rekel, da bi rad postal politik?
Na koncu sva prispela. Tu je bilo konec heca.
Ves čas sva namreč razmišljala o slavni misli slavnega Voltaira: »Navaden lopov krade vaš denar. Politični lopov krade vašo prihodnost, vaše sanje, zdravje, vaš nasmeh. Navaden lopov izbere vas, političnega lopova pa izberete vi.«
Kako smo pa tokrat izbirali mi?
