Izidor Cankar se je na ta dan leta 1886 rodil v sremskem delu Srbije, v Šidu, umrl pa je 22. septembra 1958 v Ljubljani. Bil je vsestransko nadarjen intelektualec in svetovljan; uveljavil se je kot literarni kritik, pisatelj, prevajalec, urednik, organizator, bil je pobudnik slovenskih kulturnih ustanov in društev, politik in diplomat, predvsem pa umetnostni zgodovinar in teoretik, ki je postavil temelje umetnostni zgodovini kot znanstveni vedi. Bil je tudi bratranec pisatelja Ivana Cankarja ter duhovnika in politika Karla Cankarja. Po njem se danes imenujejo nagrade in priznanja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Bil je človek tisočerih talentov. Menda je bil izjemno karizmatičen in strog, zato so ga občudovali in se ga hkrati bali. Težko je obvladoval izbruhe jeze in besa. Veliko njegovih prijateljev in znancev je verjelo, da bo postal voditelj Slovencev. Danes je po krivici pozabljen, sploh ker mnogi menijo, da je bil najinteligentnejši Slovenec svojega časa. »Od vseh Slovencev, kar sem jih kdaj srečala, se mi je zdel najbolj bister in najzlobnejši,« ga je opisala literarna zgodovinarka Marja Borštnik.
Večjezično sorodstvo
Rodil se je kot prvi od sedmih otrok. Njegov oče Andrej Cankar je bil Slovenec iz vrhniške krojaške družine. V Šidu je spoznal Marijo Huber, sremsko Nemko iz premožne družine trgovcev, mesarjev in posestnikov, in tam je leta 1885 odprl krojaško delavnico in konfekcijsko trgovino. Tako je tudi Izidor Cankar osnovno šolo obiskoval v Šidu. Mladi fant se je gibal v krogih bogatih družin sremskih Nemcev in prav to naj bi vplivalo na njegov poznejši življenjski slog.
Po desetih letih je družinsko podjetje propadlo, Izidor pa se je preselil k babici Mariji Huber in teti Karolini Hofbeck. V obeh družinah so govorili nemško, v šoli je uporabljal srbski jezik, oče pa se je z otroki pogovarjal slovensko in jih oskrboval s slovensko literaturo. Pravzaprav se je odlično naučil slovenščine šele, ko je leta 1897 prišel v Ljubljano, pri tem pa sta mu pomagala oba omenjena bratranca Ivan in Karel.
Navzkrižja z duhovništvom
V Ljubljani je na gimnaziji maturiral leta 1905. Najprej je z bratrancema bival v dijaškem domu, nato pa je bil sprejet v marijanišče, kjer ga je pod okrilje vzel kanonik in poznejši prelat Andrej Kalan, ki je bil nekakšen dobrotnik družine Cankar in njihov krušni oče. Usmeril ga je v študij bogoslovja, a je Izidor duhovništvo pozneje opustil, ker se ni strinjal s celibatom; bil je pravzaprav velik zapeljivec. Poročil se je z mladoletno in zelo bogato Ano Hribar - Ničo, hčerjo premožnih tovarnarjev Evgenije Šumi Hribar in Dragotina Hribarja, zaradi česar je bila organizirana celo molitvena vojska, ki se je borila za Izidorjevo zveličanje.
Nekoč ga je neki doktor teologije zalotil s knjigo Ivana Cankarja in ga opozoril, da bo, če jo bo bral, storil smrtni greh. Izidor je takrat zapisal: »Kaj pa pomaga tem ljudem vsa filozofija, če še ene knjige, ki je v nasprotnem duhu pisana, ne morejo brez smrtnega greha prebrati?« Nemirni duh ga je vodil v belgijski Louvain na študij estetike, nato pa v Gradec in na Dunaj na študij umetnostne zgodovine; doktoriral je leta 1913. Po vrnitvi v Ljubljano je postal urednik revije Dom in svet ter glavni urednik časnika Slovenec. Esejistični roman S poti, ki ga je pisal na Dunaju in sproti objavljal v Domu in svetu, je znamenita refleksija v obliki potopisnega dnevnika po krajih, v katerih je zbiral gradivo za svojo disertacijo. Po smrti bratranca Ivana Cankarja leta 1918 si je zadal še eno veliko poslanstvo in poskrbel za prvo izdajo zbranih pisateljevih del (1925–1936). Sam je literarno zaslovel z Obiski (1920), pogovori s slovenskimi umetniki.
Od politike do umetnostne zgodovine
Ves čas je bil tudi politično aktiven, kar ga je za nekaj časa oddaljilo od znanstvenega dela. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je v Zagrebu pridružil gibanju za ustanovitev države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), med letoma 1936 in 1944 je opravljal službo poslanika kraljevine Jugoslavije v Argentini in Kanadi, nato je postal minister za prosveto, pošto in telegraf v vladi Ivana Šubašića v Londonu. Že po nekaj mesecih je odstopil in se povezal z OF, po 2. svetovni vojni pa je postal jugoslovanski ataše v Grčiji. Ko se je leta 1947 upokojil, so mu priznali samo profesorsko pokojnino, ne pa tudi ministrske.
Z upokojitvijo je prišel čas, ko je lahko veliko prevajal in se posvečal pisanju umetnostnozgodovinskih študij. Šele leta 1953 je postal redni član SAZU, prej pa ga dolgo zaradi različnih nesoglasij niso spustili medse. Umetnostna zgodovinarka dr. Barbara Murovec ocenjuje, da Cankarjev umetnostnozgodovinski opus pravzaprav ni obsežen, ne nazadnje je sam med prioritete štel predvsem ustanovitev stanovskega društva in znanstvene revije Zbornik za umetnostno zgodovino ter usmerjanje delovanja Narodne galerije. Svoje pisanje za umetnostno zgodovino je osredotočil na dve knjigi: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi in uvod vanjo (Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila, 1926). Obe sta danes temeljni deli slovenske umetnostne zgodovine, čeprav se ne posvečata umetnosti slovenskega prostora.
Nemirno zasebno življenje
Zasebno ni našel miru vse do smrti. Pripisovali so mu kar nekaj ljubezenskih afer, od svoje soproge Niče pa se je ločil šele v poznih letih. Ves čas je bil to bolj zakon na papirju, kajti takoj po tragični smrti prvorojenke Kajtimare Andreje Cankar (umrla je zaradi hudih opeklin med obiskom z mamo pri sorodnikih) sta se zakonca precej odtujila, na zunaj pa ohranjala videz popolnosti. Druga hči Veronika Cankar, pozneje poročena Alpenc, se je v ZDA izobrazila za patologinjo, umrla je leta 2003.
V starosti ga je pestila osamljenost, postajal je čedalje bolj zagrenjen in melanholičen, pred smrtjo pa se je spet spreobrnil k veri, predvsem s pomočjo takrat vplivnega pisatelja, intelektualca in trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja. Njegovo delo in življenje je strnjeno v strokovni monografiji Izidor Cankar – Mojster dobro zasukanih stavkov (Mladinska knjiga, 2016), ki jo je uredila Alenka Puhar. Obstajata pa tudi knjiga avtorja Andreja Rahtena Izidor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij (ZRC SAZU, 2009) ter dokumentarec režiserja Amirja Muratovića Ljubljansko jutro, benečanski večer.
