Duncan Robinson je že nekaj let in tudi v letošnji sezoni eden najnatančnejših strelcev za tri točke v ligi. Po prvih dveh tednih NBA je bil s povprečjem 16,8 točke na tekmo drugi strelec vodilnega moštva vzhodne konference Detroita, z 22 doseženimi trojkami v šestih tekmah ob 41,5-odstotni natančnosti pa je zaostajal le za Luko Dončićem. Nič novega, bi torej lahko rekli. A le če bi za hip pozabili, da se je 32-letni košarkar v sezoni 2024/25 znašel v strelski krizi, zaradi katere so ga navijači prejšnjega kluba Miami nekajkrat izžvižgali, klub, v katerem je bil nekaj časa soigralec Gorana Dragića, pa se mu je odrekel in ga poslal v Detroit.
Netipična pot med najboljše
Šele nedavno je prišlo na dan, kaj je botrovalo njegovim slabšim predstavam. Duncan vse dotlej ne javnosti ne soigralcem sploh ni omenil pravih razlogov za zgrešene mete, zdaj pa je lahko ob njegovi odkriti izpovedi za ameriški The Athletics marsikomu od nestrpnih navijačev ali članov kluba vsaj malo nerodno.
Robinsonova pot v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu je bila precej netipična. Čeprav se je že v študentski košarki izkazal za odličnega strelca, s svojo ne prav atletsko, ampak suhljato postavo ni pritegnil dovolj zanimanja na naboru.
»Ni še bil dovolj dober in telesno razvit. Ni imel moči in mišic, čudno je tekel,« se spominja njegov prvi trener iz košarkarsko ne prav cenjene šole Williams College. Nobeden od klubov ga leta 2018 ni izbral v dveh krogih nabora, ga je pa kasneje za preizkus v poletni ligi poklical Miami, ki ga je takoj prepričal s kar 63-odstotnim metom za tri, nato pa se mu še bolj prikupil s sezonskim rekordom G-lige, v kateri je odigral večino tekem za drugo moštvo Miamija. Že v naslednji sezoni je 201 centimeter visoki branilec ob boku našega Gogija postal stalni član prve peterke prvega moštva in to takoj upravičil s povprečjem 13,5 točke na tekmo in 44,6-odstotnim metom za tri. Tisto leto je izenačil Miamijev rekord desetih trojk na tekmi in z 200 doseženimi trojkami v zgolj 69 tekmah močno izboljšal zgodovinski rekord Dončića in Donovana Mitchella, ki sta toliko trojk zbrala v 84 tekmah. Mediji so ga poimenovali za »najbolj neverjetnega igralca NBA« in »enega najboljših strelcev na planetu«, odlično sezono pa je kronal z uvrstitvijo v finale lige NBA, kjer je Miami moral priznati premoč Los Angelesu.
V naslednji sezoni je izboljšal nov rekord, ko je dosegel svojo petstoto trojko v le 152 tekmah (prejšnjega je imel Dončić s 187 tekmami), nato pa sklenil petletno pogodbo za 90 milijonov dolarjev, največjo za kakšnega igralca, ki ni bil izbran na naboru (prejšnji rekord je imel Fred VanVleet s 85 milijoni, novega pa ima od letos Austin Reaves s 185 milijoni za štiri leta). V sezoni 2022/23, ko je z 800. trojko v 263 tekmah prekosil še en rekord Luke (288 tekem), se je z Miamijem, zdaj že brez Dragića, še enkrat uvrstil v finale, kje so izgubili proti Denverju.
Molče je prenašal žvižge
Na začetku naslednje sezone pa je prišlo do prvega velikega razočaranja. Na tekmi Miamija proti Detroitu 28. oktobra 2024 je zgrešil kar devet od 11 metov za tri točke. »To je bil prvič v moji karieri, da sem bil na igrišču, a z glavo povsem drugje. Tudi med prostimi meti sem razmišljal o svojem bratu,« pravi Duncan, ki pa tega tedaj nikomur ni razlagal. Nikomur ni povedal, da ga je prejšnji dan tik pred odhodom na slovesnost ob odkritju kipa Dwaynu Wadu poklicala mama in mu povedala, da je njegov brat spet poskušal narediti samomor s skokom z mostu. Čeprav je brat tedaj preživel, Duncan seveda ni šel na slovesnost, a razloga ni razkril, čeprav so bili v klubu zato jezni in ga je nekdo zbodel: »Prekleto, ali si prevelik za D-Wada?!«
Duncan je bil s tri leta starejšim bratom Elijem močno povezan, saj se je kot otrok zgledoval po njem. Prav zaradi njega je začel igrati košarko, nato pa ga želel premagati in preseči. Tudi Eli je bil v srednji šoli obetaven košarkar in naravni vodja, ki pa je sčasoma povsem skrenil s športne poti zaradi psihičnih težav in številnih skušnjav, od pijače do mamil. Že od 15. leta naj bi kadil travo in pil, čeprav se domačim o tem sprva ni niti sanjalo ali pa so menili, da gre le za občasni najstniški eksperiment. »Ko so mi njegovi sošolci rekli, da je moj brat 'pravi dimnik', sem mislil, da ciljajo na njegovo višino, ne pa na kajenje. Živela sva v dveh svetovih, ki sta si bila povsem različna, čeprav si na začetku nisva bila nič drugačna v svoji ljubezni do košarke in ameriškega nogometa. Eli je bil otrok, ki je močno potreboval potrditev in pohvalo, sicer je izgubil samozavest,« se spominja Duncan, ki je v šoli lepo napredoval, Eli pa je najprej ponavljal letnik, nato pa bil celo izključen iz šole.
Vse več težav
A njegove težave so se le še kopičile. Med Duncanovim igranjem za Univerzo Michigana je edini od družine manjkal v prvi vrsti na njegovi dotlej najpomembnejši tekmi in zmagi v polfinalni tekmi pred 67.831 gledalci na stadionu v San Antoniu, saj se je nekam izgubil. Že prej se je njegovo ime znašlo v lokalnem časopisu zaradi prometne nesreče, ki jo je povzročil v vinjenem stanju, kasneje pa še zaradi vožnje v avtu z razbitim oknom, polnim praznih pivskih pločevink in cigaretnih ogorkov. Policistom je povedal, da preiskuje umor in da je telefon odvrgel skozi okno, ker mu prisluškujejo. Naslednjič je mami grozil z nožem, tudi očetu je rekel, da mu notranji glas ukazuje, da ga mora ubiti. Izkazalo se je, da boleha za shizofrenijo, ki so jo pijača in mamila le začasno prikrili. Pristal je na zdravljenje v rehabilitacijskem centru in se preselil na Florido, kjer je Duncan že igral za Miami, hkrati pa obiskoval brata in se razen med tekmo in treningi redno oglašal na njegove pogoste telefonske klice. Vseeno nihče v njegovih moštvih nikoli ni vedel za težave, ki jih povzroča brat, ko se je po obdobjih treznosti še večkrat vračal na zdravljenje, ki ga je plačeval Duncan. Ta je bil Eliju ves čas v oporo in v ponos. Svojim novim znancem se je na srečanjih zdravljenih alkoholikov in tudi sicer predstavljal v slogu: »Moje ime je Eli, sem dve leti trezen in sem shizofrenik. Duncan Robinson je moj brat.«
Pred tisto Duncanovo tekmo s slabim metom oktobra 2024 je Eli, ki se je medtem vrnil v New Hampsire, spet zaslišal glasove, grozil staršema, potem pa pobegnil z avtom. Po skoku s 40 metrov visokega nadvoza so ga živega izvlekli iz reke in ga zaradi zlomljenih reber in sesedenih pljuč dali v umetno komo. Duncan ga je obiskoval, dokler si ni opomogel in mu obljubil, da česa takega ne bo več storil. A 30. aprila lani ga je spet poklical z razburjenim glasom, prekinil in se ni več oglasil na povratne klice. Novega skoka z istega mostu ni več preživel. Star je bil 34 let.
Fundacija za pomoč
Tudi o bratovi smrti Duncan ni povedal v klubu. Po še eni slabi predstavi brez zadete trojke so v klubu že od februarja razmišljali o njegovi zamenjavi, zmotilo jih je tudi, da je ob koncu sezone dva dni pred bratovo smrtjo zaradi njegovih stalnih klicev manjkal na obveznem medijskem dnevu in se tako izognil vprašanjem o svoji negotovi prihodnosti pri Miamiju. Julija so ga v zameno za Simoneja Fontecchia poslali v Detroit, s katerim je podpisal triletno pogodbo za 48 milijonov dolarjev. Tudi tam so šele letos izvedeli za tragično izkušnjo, ki jo je skrival v sebi.
»Zdelo se mi je, da živim dvojno življenje. Eli se je boril sam s sabo, a nazadnje v svoji glavi ni več našel izhoda. Tisti dan je bilo tako hudo, da je izbral, kar je izbral. Poskušali smo vse, kar je bilo mogoče in za kar smo imeli sredstva, a ni bilo dovolj,« zdaj pravi Duncan, ki se je odločil spregovoriti o izkušnji, da bi tudi druge opozoril na pomen ukvarjanja z duševnimi boleznimi. »Vsak ima svojega Elija. Seveda je bila situacija mojega brata ekstremna, a takšne zgodbe se lahko zgodijo tudi drugim. Morda smo po govorjenju o teh težavah vsi skupaj vsaj malo manj prepričani o tem, kaj kdo preživlja. Dobro se je zavedati, da ne veš vsega,« opominja pogosto preveč nestrpne navijače Duncan.
V Portsmouthu, kjer je dom družine Robinson in kjer so že pred leti poimenovali staro igrišče osnovne šole v Duncanovo čast, je zdaj še eno igrišče poimenovano po Eliju Robinsonu. Na njem so se pred tedni ob veliki slovesnosti zbrali na prvem turnirju v košarki tri na tri, za nekaj minut je v igro vstopil tudi Duncan in zadel nekaj metov od daleč. Na prireditvi, ki bo odslej tradicionalna, so zbrali 170.000 dolarjev za lokalne psihiatrične bolnišnice, Duncan pa je z družino prispeval še, da so trije mostovi čez reko, v katero sta lansko pomlad poleg Elija skočila še dva samomorilca, opremljeni z novimi prometnimi znaki s telefonsko številko za klic v stiski in z napisom: »Obstaja upanje. Pomemben si.«
