Nekoč so vprašali Trumpa, ali si je že kdaj izmeril svoj IQ (po domače inteligenčni količnik).
Gospod Donald je začudeno pogledal. »Čemu pa,« je odgovoril, »saj sem zdrav in zanesljivo nimam tistega vašega IQ!«
Takole, vidite, se Američani šalijo na račun svojega zanimivega predsednika. Ne le v gostilni, tako kot pri nas, marveč povsem javno, na televiziji. Včasih celo v sejnih dvoranah. Najraje pa seveda na spletu.
Komunikacija, torej sporazumevanje in sporočanje, je mati napredka. Dokler jamski človek ni začel navezovati besednih stikov z drugimi ljudmi, so se reveži pogovarjali le s pomočjo gorjač. No, saj evolucija se včasih tudi malce zatakne in ljudje tu in tam posežejo že po preživelih metodah. S tem seveda ne mislim le na Ameriko, tam živijo še posebni kljukci, marveč takole na splošno.
Ampak pustimo zdaj to. Začeli smo pravzaprav z našim najbolj slavnim zetom. Po svetu je že na tisoče posnemovalcev, ki sijajno interpretirajo Trumpovo komunikacijo in celo besedni zaklad. Ta je še posebno zanimiv: včasih se človeku zazdi, kot da ameriški predsednik uporablja besedišče, ki dosega nekje otročka pri sedmih letih. Govorimo o ta brihtnih pamžih.
Pa veste, kaj pravijo nekoliko zlobni slovenski poznavalci? Trump govori menda tako čudno angleščino zato, ker ga tega jezika doma poučuje kar – ženka Melanija …
Ta je bila malce huda, to priznam. Res pa je, da se v ZDA mediji in drugi opravljivci zelo veliko ukvarjajo s slovanskim, da ne rečem neameriškim naglasom gospe Trump.
-
To poznam. Gospa se pogovarja doma le v našem jeziku, od možeka, kot smo rekli, ni velike koristi, po kavarnah pa tudi ne hodi, da bi klepetala z Američankami.
Zaradi tega pojava je imel Nedeljski v šestdesetih in sedemdesetih letih kar veliko naročnikov po Ameriki in Kanadi. Mlajše generacije žal od vsega slovenskega cenijo le potico in harmoniko, jezik govorijo pa takšen, kakršnega gode tudi slovenska mestna mularija, se pravi angleščino.
A poznam tudi svetlo izjemo: mladega profesorja, ki že četrt stoletja predava na znani ameriški univerzi. Njegovi otroci, vsi rojeni v ZDA, govorijo brezhibno slovenščino, naučila pa se je naše šprahe celo njegova žena, po rodu Angležinja. Take bi potrebovali tudi pri nas, če smem biti nekoliko poreden. Ko bi imeli na spletu pravilo, da smejo tam čvekedrati le ljudje, ki znajo vsaj osnove slovenskega pravopisa, bi pri nas facebook in znameniti X v nekaj dneh umrl. Domoljubje je res posrečena beseda!
-
Seveda tudi v politiki poteka živahna komunikacija. Veliko redkeje sporazumevanje. Nekaj o zmerjanju smo že jemali, ampak to še ni vse. Zadnjič je v Tarči pater Karel Gržan o tem povedal, kar politikom gre. Da pri nas razsaja politična otročarija, je rekel. Namesto iskanja skupnih rešitev so nas zaprli v ideologije, kjer vsaka stran krčevito brani svoj prav. Kako naj rastemo, se je vprašal Gržan, ko pa smo ujeti v vzorec otroškega prerekanja.
Tarči gledalci že dolgo niso tako ploskali. Razumljivo. Vemo, zakaj.
Vam povem raje še eno šalo? Tudi na temo, ko vsak vleče na svojo stran.
Na simpoziju o pivu so se med odmorom udeleženci zbrali pri šanku. Predstavnik Heinekena je naročil pivo iz svoje pivovarne, oni iz Göserja je seveda izbral pivo göser, Belgijec iz Stelle pa pivo stella.
Irec iz Guinnessa je nekaj časa gledal, potem pa naročil kolo.
»Kaj?« so rekli pivovarji, »a na pivovarskem simpoziju boš pil brezalkoholno pijačo?«
»Kaj pa čem. Če nobeden od vas ni naročil piva, ga tudi jaz ne bom …«
Luštkano, ne?
Ko bi v naši politiki zaznali vsaj toliko kapljic humorja, kot sicer ustvarjalno iščejo besede za zmerjanje, bi se lažje pogovarjali. Ne le komunicirali.
