Za Dejana Vunjaka je letošnje leto v znamenju pomembne družinske glasbene obletnice. Mineva 40 let od začetkov glasbene poti njegovega očeta Brendija, čigar pesmi danes znajo na pamet tudi generacije, ki jih ob njihovem nastanku še ni bilo. Novembra bodo obletnico zaznamovali z velikima koncertoma v Hali Tivoli in dvorani Tabor. Vunjak ob tem stopa tudi po svoji poti: ustvarja lastno glasbo, se vse bolj udomačuje pred televizijskimi kamerami, doma pa trenutno najbolj uživa v vlogi očeta.
Veljate za kralja slovenskih veselic. Zakaj so po vašem mnenju danes spet tako zelo priljubljene?
»Veselice so v mojem srcu ena najboljših zabav, ki jih imamo v Sloveniji. So prireditev kraja in skupnosti, ki skupaj živi in diha za eno stvar. To je ena redkih preprostih ljudskih zabav, kjer ni pomembno, kako pridete oblečeni, in kjer se zberejo vse generacije. V zraku so optimizem, veselje in tradicija. To je košček našega DNK. Zato se z ekipo vedno še posebej potrudimo, da v kraju pustimo svoj pečat.«
Danes se tudi mestna mladina množično vozi na veselice. Kaj vam pove njihova vrnitev k takšni zabavi?
»Da ljudje pogrešajo nekaj preprostega in pristnega. To pomeni, da še nismo izgubili kompasa in da se vedno bolj zavedamo svoje kulture in tradicije. Še posebej sem vesel mladih, ki plešejo v parih ter se družijo na tisti 'stari' način. Pri veselicah mi je všeč tudi neposreden stik z ljudmi. Gasilske mize, igrišče ali travnik, pijačo vam postreže prijatelj ali sosed in imate občutek, da smo vsi eno. Obenem z zabavo podpirate gasilce ali druga društva, ki so pomembna za kraj.«
Z Brendijevimi barabami že vrsto let ohranjate tudi glasbo svojega očeta. Je to za vas bolj odgovornost ali privilegij?
»Oboje. Zavedam se velike odgovornosti in to tradicijo poskušam negovati po najboljših močeh. Hkrati vem, kako poseben bend smo, saj smo poleg svojih skladb podedovali tradicijo, ki letos šteje 40 let in v kateri se skriva nešteto ponarodelih pesmi. To je res velik privilegij.«
Novembra vas ob 40-letnici Brendijeve glasbe čakata velika koncerta v Hali Tivoli in dvorani Tabor. Kako doživljate odgovornost, da njegova glasba živi naprej?
»Z očetom sem imel neizmerno lep odnos in upam, da bom tudi s svojim sinom nekoč imel takšno dinamiko ter da bo name gledal tako, kot jaz gledam na svojega očeta. Pripravljamo dva koncerta in vesel sem, da je ta glasba tudi z našo pomočjo in zvestim občinstvom prišla do največjih dvoran v Sloveniji. Tam jo bodo ljudje lahko doživeli nekoliko drugače in skupaj bomo pokazali, zakaj se je obdržala toliko let. Odgovornost je velika in že dva meseca pred koncertoma čutim tako tremo kot vznemirjenje.«
Kakšen je bil Brendi doma?
»Bil je oče, kakršnega bi privoščil vsakomur. Doživljal sem ga kot iskrenega, toplega, srčnega in empatičnega človeka, ki si mu lahko zaupal vse in ki ti je vedno namenil pozornost. Imel je močno avtoriteto, hkrati pa je bil moj najboljši prijatelj, ki sem mu lahko povedal vse.«
Kateri njegov nasvet vas najbolj spremlja še danes? In kaj bi mu rekli, če bi mu danes lahko namenili en sam stavek?
»Res sva se veliko pogovarjala in žal mi je, da ga danes nimam ob sebi kot sogovornika. Najbolj se držim njegovega načela: na deset dobrih del se eno vrača, nič pa ni vredno rane na želodcu in pomembno je, da greste lahko zvečer mirno spat. Če bi mu lahko danes kaj rekel, bi bilo to preprosto: hvala za dobro vzgojo. Iz nje izhaja vse, v kar danes verjamem, kar predstavljam in kako razmišljam.«
Ko nastopate, si kdaj rečete, da je oče na neki način še vedno z vami?
»Tega ravno ne. Si pa velikokrat rečem, da je bil genij. Še vedno ne morem verjeti, kakšno energijo imajo njegove pesmi. Po 40 letih jih vse generacije prepevajo na ves glas. Lepo je videti mlade, ki takrat, ko so te pesmi nastajale, sploh še niso živeli, danes pa jih znajo na pamet in jim toliko pomenijo. Upam, da bo tako tudi čez sto let.«
Marsikdo v vašem nasmehu in energiji vidi očeta. Je primerjanje z njim breme ali kompliment?
»Nikoli ga nisem dojemal kot breme. Sam se z njim niti ne bi upal primerjati. Vedno pravim, da bom zadovoljen, če bom ustvaril deset odstotkov njegovega uspeha. To ne pomeni, da ne verjamem vase, ampak da se zavedam njegove veličine in tega, da je tisto, kar je naredil v slovenski glasbi, nekaj izjemnega. Zato sem vesel, kadar me ljudje primerjajo z njim. Zame je bil in bo ostal vzornik.«
Tudi sicer ste zelo povezana družina. Vaša sestra Tina je poročena z Anžetom Zavrlom iz skupine Gadi, s katerim tudi glasbeno sodelujete. Kako pomembna vam je ta družinska povezanost?
»Vedno smo bili zelo povezani. Podpiramo se in veselimo uspehov drug drugega. Pri Tini in Anžetu najbolj občudujem njun zdrav odnos, kar se pozna tudi pri otrocih. Z Anžetom pa sodelujeva tudi glasbeno in poslovno: skupaj sva napisala kar nekaj mojih pesmi, poleg tega skupaj vodiva založbo Mandarina, ki sem jo podedoval po očetu. Tako pri nas praktično ne mine dan, da glasba ne bi bila del pogovora. Žal mi je le, da zadnje čase ne preživimo več časa skupaj, saj je moj urnik res natrpan.«
Televizijski gledalci pa vas lahko po Japajade šovu zdaj spremljajo v oddaji Pa brez zamere, ki jo prav tako vodite z Lucijo Vrankar. Kaj vas pri televiziji tako privlači?
»Kamere sem imel rad že kot otrok. Ko sem se odločal za študij, nisem vedel, ali bi šel na akademijo za glasbo ali AGRFT, in ta želja je ostala v meni. Rad bi poskusil čim več stvari in se v njih izpopolnil. Pri vodenju zelo uživam, čeprav vem, da se lahko še veliko naučim. Z Lucijo poskušava skozi ekran prenesti sproščeno in pristno energijo. Oddaja Pa brez zamere mi je pisana na kožo, saj združuje pozitivno energijo, igre in glasbo, predvsem pa predstavlja kakovostne mlade glasbenike.«
Pred kamerami niste novinec – že kot otrok ste igrali v nanizanki Pepi ve vse. Vam je zgodnje nastopanje dalo današnjo sproščenost?
»Zagotovo. Predvsem pa sem sproščen zato, ker želim biti takšen, kot sem, in se ne obremenjujem z nobenim 'receptom' za uspeh. Moja filozofija je: bodi to, kar si. Vsem ne boš nikoli všeč in s tem ni nič narobe. Pomembno je, da najdeš ljudi, ki bi se skupaj s teboj radi imeli lepo in jim tvoja družba nekaj pomeni.«
Marsikdo ne ve, da ste akademsko izobraženi glasbenik in tolkalec. Koliko vam to znanje pomaga pri ustvarjanju in nastopanju?
»Kaj pa vem. To sta precej različna svetova, v katerih veljajo različne zakonitosti. Pomaga mi, da znam brati note, razumem dinamiko glasbe in imam določeno glasbeno širino. Poslušam lahko prav vse – od klasične glasbe do harmonike.«
Danes ste tudi sami oče. Kakšno otroštvo želite ustvariti svojemu sinu in ali ga glasba že privlači?
»Poleg glasbe imam še en najljubši 'poklic' – predajanje znanja svojemu sinu. V tej vlogi res uživam. Nisem obremenjen s tem, ali se bo ukvarjal z glasbo, čeprav ga trenutno zelo zanima. Pomembno mi je, da bo v življenju počel tisto, v čemer bo užival, in da bo zjutraj vstajal z optimizmom ter z veseljem odhajal na delo.«
Kako pa najraje preživljate prosti čas?
»Trenutno najbolj uživam v igri z Oliverjem. Zabavno mi je gledati svet skozi otroške oči in opazovati, kako posebno je za otroke doživljanje tudi najbolj preprostih stvari.«
