Matematik Alain Goriely z univerze v Oxfordu je v študiji Iluzija iluzij: V Partenonu ni optičnih popravkov izpodbijal 2000 let star mit, da so krivulje in prilagoditve v templju služile kot optične korekcije.
Po poročanju portala Guardian študija izpodbija prepričanje, da so bile subtilne krivulje slavnega grškega templja zasnovane za popravo optičnih iluzij, ki bi sicer pokvarile njegove čiste linije.
Iluzije so le iluzije
Strokovnjaki so sicer že več kot 2000 let občudovali Partenon in arhitekte hvalili zaradi domiselne uporabe geometrije, profesor Goriely pa je po natančni raziskavi in matematičnem modeliranju ugotovil, da so iluzije, ki naj bi te krivulje odpravljale, bodisi nesmiselne bodisi praktično neopazne. Na kratko – iluzije so tudi same zgolj iluzije.
Matematik je v študiji sledil izvoru mita vse do rimskega arhitekta in inženirja Vitruvija iz 1. stoletja, ki je o Partenonu pisal 400 let po njegovi izgradnji, njegove zapise pa so objavljali v arhitekturnih knjigah, sčasoma pa so postali uveljavljeno dejstvo. »Menim, da gre morda za najstarejši mit, kar jih imamo. Razen religije,« je svoja dognanja komentiral Goriely.
Ena od trditev, ki jih izpodbija, se nanaša na podstavek oziroma stilobat templja. Meritve kažejo, da njegove stranice niso vodoravne, temveč tvorijo blag lok, ki se na sredini dvigne za šest centimetrov. Po navedbah Vitruvija to popravlja iluzijo, po kateri naj bi se podstavek na sredini na videz pogrezal. Ta učinek pogrezanja so pripisovali dvema domnevnima svetlobnima pojavoma.
Brez dokazov
Prva razlaga pravi, da so dolge vodoravne črte na sredini videti, kot da se povesijo, vendar Goriely za to ni našel nobenih dokazov. Druga razlaga pa namiguje, da iluzijo ustvarjajo marmorni stebri Partenona. To temelji na Heringovi iluziji, pri kateri so vzporedne črte na dvodimenzionalni površini videti ukrivljene, če jih sekajo druge črte. Vendar je Heringova iluzija najmočnejša takrat, ko se črte sekajo pod ostrimi koti. Stebri Partenona so preveč navpični, da bi lahko povzročili takšno iluzijo, poleg tega pa ni dokazov, da bi ta pojav sploh deloval v treh dimenzijah, je pojasnil britanski matematik.
Še ena trditev je, da izbokline na stebrih Partenona – ukrivljenost, imenovana entaza – popravljajo optično iluzijo, zaradi katere bi bili stebri na sredini videti preozki. Tudi v tem primeru Goriely ni našel dokazov za obstoj takšne iluzije. Poleg tega stebri Partenona izstopajo le za 18 milimetrov, kar je z običajnih razdalj opazovanja komaj zaznavno.
Dvom in zaupanje lastnim očem
Goriely priznava, da se je pri zbiranju dokazov ujel v zapleteno raziskovalno pustolovščino. Domneva, da so imeli arhitekti Partenona za te arhitekturne značilnosti drugačne razloge. Ukrivljenost podnožja je morda preprečevala nastajanje luž ob dežju, ukrivljeni stebri pa so se starim Grkom morda preprosto zdeli bolj organski in vizualno prijetni, je matematik zapisal v reviji Royal Society Open Science.
Ni povsem jasno, zakaj se je ta mit ohranil tako dolgo, Goriely pa sumi, da je za to deloma kriva predstava o stari Grčiji kot o izjemno razgledani in genialni civilizaciji. Goriely je članek zaključil na način, neobičajen za akademski svet, in sicer s pozivom bralcem, naj ga odložijo in se odpravijo na sprehod po mestu. »Zaupajte lastnim očem, podvomite o tem, kar vidite, in sami presodite, ali teorija o optičnih popravkih zdrži.«
Zadržani glede Vitruvija
Frank Salmon, profesor zgodovine klasične arhitekture na univerzi v Cambridgeu, je za Guardian komentiral: »Nekateri strokovnjaki so bili že dolgo zadržani glede Vitruvijevih razlag, saj so se zavedali tveganj, povezanih z uporabo njegovega besedila kot neke vrste biblije za razlago arhitekturnih praks v Grčiji stoletja pred njegovim časom, pa tudi dejstva, da so se številna grška besedila o tempeljski arhitekturi, ki jih je Vitruvij domnevno prebral med pripravo svojega dela, izgubila.«
