Človeštvo morda stoji na pragu enega najbolj ambicioznih znanstvenih podvigov v zgodovini. Potovanje k črni luknji, ki je doslej veljalo za ekskluzivno domeno znanstvenofantastičnih romanov, po najnovejših izračunih strokovnjakov postaja izvedljiv, čeprav tehnološko in časovno izjemno zahteven cilj.
Astrofizik Cosimo Bambi z Univerze Fudan je na nedavnem simpoziju v italijanskem Palermu predstavil radikalen koncept misije, s katero bi lahko neposredno proučevali obzorje dogodkov črne luknje. Njegova študija, objavljena te dni na znanstvenem portalu arXiv, podrobno opisuje pošiljanje miniaturne sonde k enemu od teh ekstremnih objektov. Glavni cilj misije bi bil preizkus Einsteinove splošne teorije relativnosti v okolju, kjer je gravitacija tako močna, da ukrivi prostor in čas, kjer se po mnenju fizikov skrivajo odgovori na združitev kvantne mehanike in gravitacije.
Neposredne meritve
Dosedanji teleskopi, kot je Event Horizon Telescope, so sicer že uspeli fotografirati »senco« supermasivnih črnih lukenj, vendar ostajajo omejeni na opazovanja od daleč. Sonda na kraju samem bi omogočila neposredne meritve gravitacijskega polja, vendar pa klasični kemični raketni motorji za takšno potovanje niso primerni. Z njimi bi let do najbližjih zvezdnih sistemov trajal več tisoč let.
Znanstveniki zato stavijo na tako imenovana nanoplovila – zgolj gram težke mikročipe, opremljene z vsemi potrebnimi senzorji, ki bi jih poganjala deset kvadratnih metrov velika svetlobna jadra. Po tem scenariju bi mreža izjemno močnih zemeljskih laserjev v vsega 17 minutah pospešila plovilo do tretjine svetlobne hitrosti. Ker zaviranje pri takšni hitrosti in brez dodatnega goriva ni mogoče, bi šlo za bliskovit prelet. Sonda bi imela na voljo nekaj dragocenih trenutkov za zbiranje podatkov in fotografiranje, ki bi jih nato desetletja pošiljala nazaj proti Zemlji.
Iskanje cilja
Največja ovira projekta pa ni samo tehnologija, temveč tudi iskanje ustreznega cilja. Najbližja doslej odkrita črna luknja, Gaia BH1, je od Zemlje oddaljena 1560 svetlobnih let, kar je za tovrstno misijo absolutno preveč. Vendar pa statistični modeli kažejo obetavno sliko. Rimska cesta naj bi skrivala približno 100 milijonov zvezdnih črnih lukenj, pri čemer jih velika večina (okoli 92 odstotkov) potuje skozi vesolje povsem samih.
Glede na izračunano gostoto teh nevidnih ostankov ugaslih zvezd – približno ena na vsakih 52.000 kubičnih svetlobnih let – strokovnjaki sklepajo, da bi se lahko ena izmed njih skrivala v naši neposredni kozmični soseščini, oddaljena zgolj 20 do 25 svetlobnih let. Takšna razdalja bi bila varna za osončje, vendar hkrati dosegljiva za lasersko gnano sondo. Astrofiziki upajo, da jo bodo v prihodnje lahko locirali s pomočjo specifičnega sevanja, ki nastane, ko samotna črna luknja med potovanjem vsrkava medzvezdni plin.