Izguba ljubljene osebe je ena najtežjih preizkušenj v življenju, s katero se vsak posameznik spopada na svoj način. V dobi hitrega napredka tehnologije pa se odpirajo povsem nova, za nekatere tolažeča, za druge pa srhljiva vrata. Ameriški časopis The Washington Post je v poglobljeni reportaži izpostavil zgodbo ženske, ki se je po nenadni smrti svoje matere odločila za radikalen korak pri premagovanju bolečine. S pomočjo umetne inteligence je ustvarila tako imenovanega »bota za žalovanje« (v angleščini griefbot).
Odgovarja tako, kot bi ji mati
Zgodba opisuje uporabnico, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da svoje matere ne bo nikoli več slišala ali prebrala njenih nasvetov. Zato je v napreden jezikovni model umetne inteligence naložila izjemno količino osebnih podatkov, med katerimi je bilo na tisoče materinih elektronskih sporočil, SMS-ov, daljših pisem in celo prepisov njenih glasovnih posnetkov. Cilj je bil povsem jasen, saj je umetno inteligenco želela naučiti, kako je njena mati razmišljala in komunicirala. Sistem je temeljito analiziral materin specifičen besednjak, ritem njenih stavkov, njene priljubljene fraze in način izražanja čustev. Rezultat je osupljiv program, s katerim ženska zdaj prek tekstovnih sporočil vsakodnevno vodi simulirane pogovore, pri čemer ji bot odgovarja točno tako, kot bi ji odgovarjala njena mati.
The Washington Post prek te osebne zgodbe raziskuje močan čustveni vpliv takšne tehnologije. Za uporabnico je bila izkušnja sprva izjemno terapevtska, saj ji je takšna komunikacija omogočila, da je »materi« povedala stvari, ki jih pred njeno nenadno smrtjo ni utegnila, in s tem dobila občutek zaključka. V takšnih primerih tehnologija na videz ustvari varen prostor za izražanje najgloblje žalosti. Uporabnikom se zdi, da so dobili še nekaj dodatnega časa za postopno in mehkejše slovo, kar lahko bistveno ublaži prvotni šok ob izgubi.
Preprečuje sprejetje izgube?
Kljub navidezni utehi pa članek odpira intenzivno in nujno razpravo med psihologi ter etiki, ki se sprašujejo, ali nam takšna tehnologija dejansko pomaga pri naravnem procesu žalovanja ali pa nas nevarno ohranja ujete v preteklosti. Nevroznanstvenica in strokovnjakinja za žalovanje dr. Mary-Frances O'Connor opozarja, da je bistven del zdravega žalovanja prav to, da naši možgani sčasoma sprejmejo dejstvo, da osebe ni več. Če se z njo vsak dan pogovarjamo prek digitalnega klona, možganom pošiljamo zmedene signale, kar po njenih besedah neposredno zavira proces celjenja in preprečuje, da bi izgubo zares sprejeli v njeni popolnosti.
Tej previdnosti pritrjuje tudi dr. Joanne Cacciatore, klinična socialna delavka in strokovnjakinja za travmatsko žalovanje, ki izpostavlja resno nevarnost čustvene odvisnosti. Opozarja, da lahko posameznik postane povsem odvisen od simuliranih pogovorov in se posledično začne počasi umikati iz resničnega sveta, ob tem pa zanemarja odnose z živimi ljudmi, ki bi mu lahko nudili pristno oporo. Hkrati strokovnjaki za tehnološko etiko izpostavljajo pereče vprašanje privolitve. Postavljajo etično dilemo, ali sploh imamo moralno pravico uporabiti osebna in intimna sporočila preminule osebe za ustvarjanje njenega digitalnega klona, ne da bi ona v to predhodno izrecno in zavestno privolila.
Digitalno »posmrtno življenje«
Zgodba iz Washington Posta jasno kaže, da to ni več znanstvena fantastika, temveč realnost, ki že trka na naša vrata. Podjetja, ki ponujajo storitve digitalnega »posmrtnega življenja«, pospešeno nastajajo in tržijo svoje produkte ranljivim posameznikom. Čeprav lahko tehnologija za nekatere predstavlja prehodno tolažbo, psihologi enotno pozivajo k izjemni previdnosti. Naravno žalovanje je namreč nadvse boleč, a nujen človeški proces, ki nam omogoča, da rane sčasoma zacelimo in nadaljujemo z življenjem – proces, ki ga še tako napredna umetna inteligenca ne more in morda ne bi smela zares nadomestiti.
