Za razliko od klasičnih prozorftih diamantov je sestavljen iz gostega prepleta mikroskopskih kristalov, matična kamnina, iz katere izvirno izhaja, pa ni bila nikoli odkrita.
Zaradi tega je njegov izvor že desetletja predmet znanstvenih razprav, nekateri raziskovalci pa so menili, da izhaja iz vesolja ali pa je nastal ob silovitem vesoljskem udaru, poroča portal Science Alert.
Zrnca karbonada lahko vsebujejo mešanico različnih mineralov, pri čemer vsak lahko predstavlja sled določenega obdobja v njegovi preteklosti. Nova študija pa ponuja nekoliko drugačno zgodbo: po njenih ugotovitvah bi lahko davni udar asteroida potisnil z ogljikom bogat material globoko v Zemeljsko notranjost.
Diamanti so se izoblikovali v plašču, od koder so se nato vrnili proti površju. V takšnem scenariju je trk le začetek procesa in ne neposredni vzrok za nastanek diamantov, piše Science Alert.
Analiza brazilskih vzorcev
Da bi preverili to domnevo, so Attila Demény, Péter Németh in njihovi sodelavci preučevali vzorce karbonada iz brazilske geološke formacije Tombador. Analizirali so vsebnost ogljika, kamenje poslikali z rentgenskimi žarki in izbrana zrnca pregledali pod elektronskim mikroskopom.
Prva neznanka je bila steklasta površina kamna, ki so jo v preteklosti primerjali s staljeno zunanjo skorjo meteorita. Če bi bil ta lesk posledica udara, bi morala mikroskopska struktura diamanta vsebovati sledi šoka. Vendar pa so raziskovalci ugotovili, da se kristalna struktura diamanta neovirano nadaljuje prek površine in da pregledana zrnca nimajo nikakršnih znakov udarnega pritiska.
Posamezni vzorci so vsebovali tudi tanek sloj anataza, minerala titanovega dioksida. Pod njim so se ohranili kristali diamanta, medtem ko se je gladka površina raztezala čez diamant.
»Do nastanka steklaste površine je moralo priti po odlaganju tega minerala,« je za ScienceAlert pojasnil Demény. Takšen vrstni red kaže na to, da se je najprej oblikoval zaščitni sloj, pozneje pa so tekočine verjetno stopile del diamanta in sloja, kar je zgladilo površino. Lesk torej priča o kasnejših procesih v zgodovini kamna in ne o njegovem samem nastanku.
Silovit trk
Raziskovalci predvidevajo, da je za proces, ki bi lahko sprožil nastanek diamanta, odgovoren silovit trk v zgodnji dobi Zemlje. »Znano je, da so naš planet bombardirala nebeska telesa premera od 100 do 200 kilometrov, takšni dogodki pa bi zagotovo lahko spodbudili hitro subdukcijo,« dodaja Demény.
Z organsko snovjo bogati sedimenti, potegnjeni v globino, so dosegli plašč, kjer jih je ogromen pritisk preoblikoval v diamante. Dvigajoča se magma je pozneje razbila kamnino z diamanti in fragmente iznesla na površino. Preostali minerali so zapolnili pore, erozija jih je odložila v sedimente, tekočine pa so jim na koncu zgladile površino.
Science Alert še navaja, da izvor iz organskih snovi in z udarcem sprožen proces nastanka za zdaj ostajata v domeni hipotez. Tisto, kar študija z večjo zanesljivostjo ugotavlja, je natančen zaporedje dogodkov na površini kamna: sloj anataza je nastal pred steklastim leskom, kar se lepo ujema s kasnejšim raztapljanjem pod vplivom tekočin.
