Predstavljajte si, da ste arheolog. Odprete skoraj tisoč let star grob in v njem najdete dva človeka: odraslega in otroka. Ležita drug ob drugem, skupaj sta bila položena v zemljo in skupaj sta tam ostala stoletja. Najpreprostejša razlaga se ponuja kar sama. Mati in otrok. Oče in sin. Skratka, družina. Toda mrtvi imajo danes novega pričevalca – DNK.
Mednarodna skupina pod vodstvom raziskovalcev Stockholmske univerze je analizirala ostanke 142 ljudi, pokopanih na treh švedskih najdiščih – v Sigtuni, Fjälkingeju in Västerhusu – od pozne vikinške dobe do srednjega veka. Med njimi je bilo 74 odraslih ter kar 68 otrok in mladostnikov. Večina vzorcev iz skupinskih pokopov je izvirala iz grobov, v katerih sta bila skupaj položena dva ali več ljudi. Znanstveniki so pričakovali, da bo genetika v številnih primerih potrdila tisto, kar je nakazoval grob, a ni.
Skupaj v smrti, ne nujno v krvi
Otroci, ki so bili pokopani skupaj z odraslimi, so bili le redko njihovi bližnji biološki sorodniki. Skupni grob torej ni bil preprosto srednjeveška različica današnjega družinskega groba.
To seveda ne pomeni, da ljudje v njem med seboj niso imeli nobene zveze. Prav nasprotno. Raziskovalci opozarjajo, da je bila srednjeveška predstava o tem, kdo nekomu »pripada«, precej širša od današnjega pojmovanja biološke družine. Otrok je lahko odraščal pri rejnikih. Ljudje so bili povezani z vajeništvom, gospodinjstvom, prijateljstvom in drugimi družbenimi vezmi. Pomembno je bilo tudi širše sorodstvo, ki ga preprosta oznaka mati, oče, sin ali hči ne zajame. Zgodnje krščanstvo je poleg tega postopoma spreminjalo predstave o družini in sorodstvu.
Kdo natančno so bili skupaj pokopani ljudje drug ob drugemu, DNK sama ne more povedati. Lahko pa pove nekaj zelo pomembnega: bližnje krvno sorodstvo ni bilo edini razlog, da so dva človeka položili v isti grob.
Otroci, o katerih skoraj nič ne vemo
O otrocih v arheoloških najdbah pogosto vemo precej manj kot o odraslih. Pri odraslem okostju lahko antropologi iz kosti razmeroma dobro določijo biološki spol. Pri otrocih je to veliko težje. Poleg tega je s širjenjem krščanstva iz grobov začelo izginjati marsikaj, kar je prej arheologom pomagalo pri razlagi pokojnikovega položaja in identitete. Pokop je postal preprostejši, brez obilice predmetov, ki so jih starejše kulture polagale k mrtvim.
Genetika je zato raziskovalcem omogočila nekaj, kar je bilo še pred nekaj desetletji skoraj nemogoče: določiti biološki spol otrok in nato pogledati, kje in s kom so jih pokopavali. Pokazalo se je, da so se nekatere razlike med dečki in deklicami pojavljale že zelo zgodaj. Njihovi položaji na pokopališčih so pogosto sledili vzorcem odraslih moških in žensk, čeprav pravila niso bila povsod toga. Raziskovalci zato menijo, da so se družbene predstave o spolu začele odražati že pri otrocih.
Skrivnostna Lady 56
Med vsemi okostji pa izstopa ženska, ki so jo raziskovalci poimenovali Lady 56. Umrla je, še preden je dopolnila trideset let, in bila pokopana na pokopališču Västerhus v Jämtlandu. V njenem primeru je DNK pokazala prav nasprotno plat zgodbe: njena družina je na istem pokopališču pustila izjemno močan genetski podpis. Raziskovalci so med tamkajšnjimi pokojniki prepoznali njena starša, brata in dve hčeri. Niso pa vsi ležali skupaj. Pokopani so bili na različnih delih pokopališča.
Je pa Lady 56 v grob odnesla nekaj nenavadnega – školjko pokrovačo. Takšne školjke so bile v srednjem veku znamenje romarjev, ki so obiskali Santiago de Compostela na severozahodu današnje Španije. Na pokopališču Västerhus so našli le dve. Raziskovalci zato dopuščajo možnost, da je mlada ženska iz osrednje Švedske opravila eno najslavnejših romarskih poti krščanskega sveta – tisoče kilometrov daleč – in se nato vrnila domov.
Dokazati, da je pot res opravila osebno, samo s školjko seveda ni mogoče. Toda predmet je dovolj nenavaden, da odpira osupljivo možnost: za okostjem z laboratorijsko oznako se skriva mlada ženska, ki je morda pred skoraj tisoč leti prehodila velik del Evrope.
Raziskava je zanimiva tudi zunaj arheologije. Genetika lahko po stoletjih razkrije, kdo je bil komu oče, mati, brat ali hči. Toda grobovi kažejo, da ljudje svojih najpomembnejših odnosov očitno niso vedno urejali samo po genetiki. Nekateri sorodniki so bili pokopani daleč narazen, nekateri ljudje brez bližnje krvne povezave pa drug ob drugem. Ko torej arheologi prihodnjič odprejo srednjeveški grob in v njem zagledajo odraslega in otroka, bo prvo vprašanje še vedno enako: kdo sta bila? Le odgovor ne bo več tako samoumeven.
