V zgodnjem 15. stoletju so v osrednji Kitajski pokopali zdravnika, v grob pa položili tudi njegovo kirurško orodje. Nedavna kemična analiza ostankov na teh starodavnih pripomočkih je pokazala, da so prekriti s sledovi strupa.
Po ugotovitvah študije, objavljene v ugledni znanstveni reviji Antiquity, gre za najstarejši neposredni kemični dokaz o uporabi sredstev za lokalno anestezijo na svetu.
Toksična zelišča
»Pred šestimi stoletji je kirurg iz dinastije Ming opravil operacijo s parom železnih škarij in pinceto, danes pa nam je s pomočjo laserskega žarka uspelo natančno analizirati sledi anestetika, ki so ostale na teh instrumentih,« je v uradni izjavi pojasnil soavtor študije Congcang Zhao, arheolog s kitajske univerze Northwest.
»To je prvič, da je človeštvo našlo neposredne kemične dokaze o anestetikih na starodavnih kirurških orodjih, kar dokazuje, da so naši predniki že takrat vedeli, kako z uporabo toksičnih zelišč varno ublažiti bolnikovo bolečino.«
Železne škarje in pinceto dr. Xia Quana danes hranijo v muzeju v mestu Jiangyin nedaleč od Šanghaja. Raziskovalci so najprej z rentgensko fluorescenco določili kemijsko sestavo orodja in potrdili, da je narejeno iz železa, nato pa so s površine previdno postrgali mikroskopske delce zarjavelih ostankov. Te delce so nato dodatno analizirali.
V analiziranih ostankih so identificirali sledove akonitina. Gre za izjemno strupeno nevrotoksično spojino, ki jo najdemo v več rastlinah, denimo v preobjedi, ki raste tudi pri nas. Skozi zgodovino so ljudje to rastlino najpogosteje uporabljali za zastrupljanje konic puščic in usmrtitve.
Namakanje v urinu dečkov
Znanstveniki poudarjajo, da je akonitin pogosto navedena sestavina v starodavnih kitajskih medicinskih receptih. Najnovejši ostanki na škarjah in pinceti pa dokazujejo, da so zdravniki to spojino aplicirali neposredno med kirurškimi posegi. Ker pa je rastlina v svoji naravni obliki smrtno nevarna, so morali zdravniki najprej drastično zmanjšati njeno strupenost.
Po zapisih v študiji so imeli zdravilci iz dinastije Ming za to razvitih več kompleksnih metod. Nevarno rastlino so med drugim namakali v urinu mladih dečkov, jo kuhali v gosti juhi iz črnega fižola ali pa jo obdelali s kisom. S temi kemijskimi procesi so ustvarili močan lokalni anestetik, katerega glavna funkcija je bila popolno omrtvičenje tkiva, kar je kirurgom omogočilo izvedbo operacij brez trpljenja pacientov.
V Evropi paciente zvezali
V istem zgodovinskem obdobju, ko so na Kitajskem pri operacijah že uporabljali lokalno anestezijo, so srednjeveški evropski kirurgi bolečino poskušali lajšati s precej manj natančnimi sedativi, denimo z opijem in izvlečki strupene trobelike. Najpogosteje pa so budne in prestrašene paciente pred začetkom mesarjenja preprosto zvezali z jermeni na operacijsko mizo.
Izolacija strupene spojine iz rastline in razvoj protokola za njeno varno uporabo na odprtih ranah je zahtevala »izjemen obseg znanstvenega razumevanja«, pravi Carney Matheson, forenzični znanstvenik z avstralske univerze Griffith, ki sicer ni bil neposredno vključen v raziskavo.
»Najprej so morali biti zmožni to snov sploh pridobiti iz rastline, ne da bi pri tem zastrupili sebe. Nato so jo morali kemijsko predelati do te mere, da so jo lahko nanesli na območje posega, ne da bi pacienta ubili ali mu trajno škodovali. In kot zadnje – morali so natančno vedeti in biti prepričani, da zadeva dejansko deluje,« je opisal za revijo New Scientist
Kot je zaključil forenzik Matheson: »Zahvaljujoč tej študiji lahko končno razumemo, zakaj je bila napredna kirurgija na Kitajskem v preteklosti sploh mogoča, zakaj je bila tako razširjena in kako so jo takratni zdravniki sploh lahko varno obvladovali.«
