Si predstavljate, da bi danes pojedli obilno kosilo, nato pa naslednjega dočakali šele čez nekaj let. Za človeka bi bilo kaj takega seveda povsem nemogoče, za nekatere prebivalce morskih globin pa dolgotrajno pomanjkanje hrane ni nič nenavadnega. Tam spodaj, kjer vladata tema in mraz, kjer je pritisk neizmeren in kjer je vsak obrok lahko prava loterija, živijo živali, ki so se na takšne razmere prilagodile na osupljive načine.
Med njimi so orjaški globokomorski enakonožci iz rodu Bathynomus. Na prvi pogled spominjajo na ogromne mokrice, kakršne lahko najdemo pod kamni ali v vlažnih kotičkih vrta. Le da njihovi morski sorodniki niso veliki nekaj milimetrov ali centimetrov, temveč lahko zrastejo tudi več kot 40 centimetrov.
Njihovo telo je obdano s trdim, členjenim oklepom, pod katerim se skrivajo številne noge, spredaj pa imajo tipalnice in velike sestavljene oči. Čeprav so videti kot bitja iz znanstvenofantastičnega filma, so povsem resnični prebivalci globokega morja.
Ko pride kosilo, se je treba najesti
V morskih globinah je hrane malo. Sončna svetloba tja ne prodre, zato ni rastlin, ki bi s fotosintezo ustvarjale hrano. Velik del organske snovi prihaja iz višjih plasti morja: ostanki živali, iztrebki in drugi delci počasi tonejo proti dnu. Občasno se na morsko dno pogrezne tudi truplo večje živali, denimo kita. Za globokomorske mrhovinarje je takšen dogodek pravi praznik. Kdor pravočasno pride do hrane, si lahko napolni želodec, saj ne ve, kdaj se bo ponudila naslednja priložnost.
Orjaški enakonožci so pri tem posebej uspešni. Znani so po tem, da lahko ob redkih priložnostih pojedo zelo velike količine hrane, nato pa dolgo živijo od ustvarjenih zalog.
O njihovi vzdržljivosti priča tudi znan primer iz japonskega akvarija Toba. Tamkajšnji orjaški enakonožec, ki so ga poimenovali No. 1, je po zadnjem zabeleženem obroku leta 2009 zavračal hrano vse do pogina leta 2014. Brez novega obroka je tako preživel približno pet let.
Vendar to ne pomeni, da lahko prav vsaka vrsta ali vsaka posamezna žival zdrži enako dolgo. Znanstvenike je zato zanimalo, kaj nekaterim globokomorskim enakonožcem omogoča tako izjemno vzdržljivost. Odgovor je poiskala mednarodna skupina znanstvenikov pod vodstvom raziskovalcev Kitajske akademije znanosti. Izsledke raziskave so 5. junija letos objavili v ugledni znanstveni reviji Cell, o nenavadnih sposobnostih teh morskih velikanov pa je nedavno poročala tudi tiskovna agencija Reuters.
Želodec, ki zavzame večino telesa
Mednarodna raziskovalna skupina se je posvetila vrsti Bathynomus jamesi, ki živi v globokih vodah zahodnega Tihega oceana. Raziskovalci so podrobno preučili njeno telesno zgradbo, prebavo in genski zapis. Ugotovili so, da ima žival izjemno velik želodec, ki lahko zavzame približno dve tretjini telesne votline. To ji omogoča, da ob redki priložnosti zaužije in shrani velike količine hrane.
A velik želodec sam po sebi še ne pojasni, kako je mogoče tako dolgo preživeti brez naslednjega obroka. Pomembno vlogo ima tudi presnova. V hladnem okolju morskih globin živali porabljajo manj energije kot številni prebivalci toplejših in dejavnejših okolij. Znanstveniki so odkrili še eno posebej zanimivo podrobnost: gen, povezan s presnovo maščob, ki naj bi ga daljni predniki teh živali pridobili od bakterij.
Bakterije so jim podarile gen
Takšen pojav se imenuje horizontalni prenos genov. Običajno si predstavljamo, da organizmi gene podedujejo od svojih staršev, toda v evolucijski zgodovini se lahko genski material v določenih okoliščinah prenese tudi med zelo različnimi organizmi.
Pri vrsti Bathynomus jamesi so raziskovalci našli dokaze, da je gen bakterijskega izvora postal del živalskega genoma. Po njihovih ugotovitvah sodeluje pri presnovi maščob in bi lahko pripomogel k učinkovitejšemu izkoriščanju energijskih zalog med dolgotrajnim stradanjem.
To je posebej zanimivo zato, ker kaže, kako lahko evolucija do nenavadnih rešitev pride tudi z izposojanjem genskih orodij iz povsem drugih vej življenja.
Velikani med drobnimi sorodniki
Orjaški enakonožci so zanimivi tudi zaradi svoje velikosti. Večina njihovih kopenskih sorodnikov je majhnih, v globokem morju pa so se nekatere vrste razvile v prave velikane.
Pojav, ko so živali v globokomorskem okolju bistveno večje od sorodnikov iz plitvejših voda, imenujemo globokomorski gigantizem. Znanstveniki ga povezujejo z različnimi dejavniki, med drugim s temperaturo, razpoložljivostjo hrane in posebnostmi globokomorskega okolja.
Rod Bathynomus je znan že od konca 19. stoletja. Ko so raziskovalci prvič opisali njegove predstavnike, so se ti zaradi velikosti in nenavadnega videza zdeli skoraj neverjetni. Danes vemo, da so pomemben del globokomorskega ekosistema. Kot mrhovinarji pomagajo razgrajevati ostanke živali in vračati hranila v prehranjevalni splet.
Njihova življenjska zgodba pa nas opominja še na nekaj: medtem ko se ljudje pogosto ukvarjamo s tem, kaj bomo jedli za naslednji obrok, obstajajo živali, pri katerih je lahko naslednje kosilo oddaljeno več mesecev ali celo let.
