»Ptice so utihnile, veter je potihnil in zavladala je nenavadna tišina. Takrat sem pred seboj opazil premikanje. Izza dreves je počasi stopila ogromna postava, srce pa mi je v trenutku začelo divje utripati. Nekaj trenutkov pozneje je bitje izginilo nazaj v gozd in vse se je počasi vrnilo v normalno stanje,« je po poročanju Guardiana srečanje z nenavadnim bitjem opisala ena od prič. Naslednje jutro je druga priča okoli sončnega vzhoda opazila dve bitji. »Eno veliko, drugo malo manjše. Na manjšem je bil zelo opazen kožuh cimetove barve. Okoli njiju se je širil zemeljski vonj. Par je brskal po smeteh. Ko sem potrkala po lesu, da bi ju prestrašila, sta potrkala nazaj. To je prestrašilo mene,« je povedala priča.
Na tisoče videnj
Velikost, vonj in gibanje teh bitij so se močno ujemali z opisi saskvača oziroma bigfoota – dvonoge opice, za katero verujoči trdijo, da živi na samem robu človeškega razumevanja.
V le nekaj dneh so poročila zakrožila po spletu in bila dodana v Bigfoot Mapping Project – zbirko podatkov, ki vsebuje na tisoče videnj iz preteklih desetletij. Zgodbo so povzeli tudi lokalni mediji, kar je sprožilo nov val navdušenja in hkrati skeptičnosti glede trditev, da v gozdovih Severne Amerike živijo velike, še neodkrite živalske vrste.
Guardian poroča, da je bila za raziskovalce posebej presenetljiva lokacija, kjer so se domnevna srečanja zgodila. Območje je namreč eno najmanj gozdnatih in najbolj intenzivno obdelovanih predelov v Ontariu. Gre za širno pokrajino kmetijskih zemljišč, ki jo prekinjajo le manjši gozdički in porasle rečne doline, kar je daleč od prvinske divjine, ki jo običajno povezujejo z legendami o bigfootu.
Od morskih deklic do dlakavega velikana
Kanada ima, podobno kot Združene države Amerike, dolgo zgodovino videnj različnih skrivnostnih bitij. Nekatera med njimi močno burijo domišljijo – na primer zapis iz dvajsetih let 17. stoletja o morski deklici, ki je priplavala do čolna, prestrašeni mornar pa jo je z veslom udaril po glavi. Vendar pa nobeno videnje v javni zavesti ni pustilo tako globoke sledi kot bigfoot.
»Ljudje smo naravno radovedni. Čeprav je neznano lahko strašljivo, je hkrati tudi vznemirljivo,« je za Guardian povedal Josh Redstone, profesor filozofije na Univerzi Carleton.
Stoletja pred prihodom evropskih naseljencev so domorodna ljudstva pripovedovala zgodbe o velikih, človeku podobnih bitjih, ki živijo v gozdovih in prehajajo med fizičnim in duhovnim svetom. Nekateri so verjeli, da gre za temno silo, zgodbe pa so služile kot svarilo za otroke.
Šele leta 1929 pa je članek v neki reviji idejo o prvinskem preživelem bitju v gozdovih prvič potisnil v širšo javno zavest. V naslednjih letih pa je medije preplavilo na tisoče poročil o videnjih tega bitja. Večina je opisovala veliko, temnolaso dvonogo opico, ki je v bližini ljudi zelo plašna. Celo priznana primatologinja Jane Goodall je priznala, da je vznemirjena, ko gre za možnost obstoja nečesa še neodkritega. »Nočem le nejeverno zamahniti z roko,« je dejala.
Kot navaja Guardian, ima naravoslovec David Attenborough bolj premišljen pristop in meni, da sta bigfoot ter njegov himalajski dvojnik jeti odraz dolgo ohranjenega kulturnega spomina na davno izumrlega primata.
Kje so dokazi?
Skeptiki trdijo, da tisti, ki verjamejo v ta bitja, podcenjujejo, koliko teh sesalcev bi moralo dejansko obstajati, da bi ohranili sposobno populacijo skozi generacije. Da bi velik primat preživel, bi bila potrebna populacija več sto osebkov na velikem in divjem območju. Do zdaj niso našli nobenih kosti, telesa ali vzorcev DNK. Tudi glede sledi stopal obstajajo velika nesoglasja.
Vseeno pa to ni zmanjšalo upanja skupin, kot je Bigfoot Mapping Project, ki je po Severni Ameriki zabeležil že več kot 16.600 videnj. Poročila so sicer zbrana okoli najbolj divjih predelov celine, a vključujejo tudi igrišča za golf, predmestne grape in gozdne robove sredi avenij.
Za profesorja Redstona je eden najbolj spregledanih vidikov tega fenomena to, kako drastično so se predstave o tem bitju spreminjale skozi čas. Ideja o ogromni opici, ki se skriva v divjini, je danes kulturno tako razširjena, da mnogi predvidevajo, da so te zgodbe od nekdaj obstajale. Predstavo o tem bitju pa je ljudem pomagal ustvariti tudi 16-milimetrski filmski posnetek iz leta 1967, ki prikazuje veliko opico, kako hodi po dveh nogah in se ozira proti snemalcu.
Triki človeških možganov
Redstone do poročil o srečanjih ni povsem odklonilen in pravi, da obstaja vmesna pot, ki jih pomaga pojasniti. »Skozi milijone let so naši možgani postali izjemno vešči prepoznavanja živih bitij v okolju. Vendar pa so tudi nagnjeni k temu, da vidijo življenje tam, kjer ga ni. Z vidika preživetja je namreč bolje predvidevati, da je nekaj živo, kot obratno,« je pojasnil za Guardian.
Nedavna študija je celo nakazala, da so ljudje morda videli črne medvede, ki občasno vstanejo na zadnje noge ter se lahko hitro in lahkotno gibljejo skozi gozd. Študija je geografsko primerjala videnja bigfoota z znanimi populacijami črnih medvedov in odkrila močno korelacijo.
Vseeno pa nekateri raziskovalci, med katerimi so tako amaterji kot redni univerzitetni profesorji, trdijo, da tudi če skoraj vsa videnja zavrnemo kot prevare ali napačne prepoznave, preostali delež nepojasnjenih izkušenj zahteva nadaljnje raziskave.