Morski sesalci, kot so kiti, delfini in morske krave, so v evolucijskem razvoju presegli mejo, ob kateri ni več vrnitve. Znanstveniki opozarjajo, da so te živali za vedno vezane na življenje v morju in se – v nasprotju s svojimi pradavnimi predniki – ne bodo nikoli več mogle prilagoditi življenju na trdnih tleh.
Glede na izsledke obsežne študije, ki so jo izvedli raziskovalci švicarske Univerze v Fribourgu, so popolnoma vodni sesalci dosegli tako imenovano evolucijsko točko brez vrnitve. Študija, nedavno objavljena v strokovni reviji Proceedings of the Royal Society B, razkriva, da se prehod med kopenskim in vodnim okoljem za vedno zapre takoj, ko živalska vrsta preseže fazo, v kateri lahko živi v obeh okoljih in v kateri so trenutno tjulnji, morski levi in vidre.
Evolucijsko drevo
Pred približno 50 milijoni let so se predniki današnjih kitov s kopnega podali v svetovne oceane. Da bi razumeli in zamejili to dolgo pot, je švicarska ekipa analizirala evolucijsko drevo 5635 vrst sodobnih sesalcev, torej praktično vseh danes živečih vrst. Živali so razvrstili v kategorije glede na njihovo prilagojenost na vodno okolje. Na enem koncu spektra so popolnoma kopenske vrste, ki so v veliki večini, na drugem pa 186 vrst oziroma dobre tri odstotke sesalcev, ki nikoli ne zapustijo vode.
Analiza je razkrila ostro ločnico. Medtem ko so evolucijski modeli potrdili 37 prehodov v stanje, kjer bitje živi napol v vodi, napol na kopnem, in kar 22 uspešnih vrnitev na popolnoma kopenski način, se je izkazalo, da pri izključno morskih vrstah v celotni zgodovini sesalcev ni zabeležene niti ene same vrnitve.
Vzrok za to evolucijsko enosmerno ulico tiči predvsem v drastičnih in neobrnljivih anatomskih spremembah, poudarjajo strokovnjaki. Ker voda odvaja telesno toploto neprimerno hitreje kot zrak, so morske vrste skozi milijone let močno povečale svojo telesno maso. Znanstveniki ocenjujejo, da so popolnoma vodne veje po selitvi na odprto morje pridobivale skoraj 12 odstotkov teže na milijon let.
Nepremostljiva ovira
Če bi se živali s tako masivno konstitucijo danes poskušale vrniti na kopno, bi se spopadle z nepremostljivo oviro. Njihova teža v kombinaciji z okončinami, ki so se povsem preoblikovale v plavuti, preprosto ne bi prenesla gravitacije na suhem. Obenem je za vzdrževanje tako ogromnega metabolizma nujno potreben visokokaloričen mesojedi režim, ki je prilagojen obilju morskega okolja.
Gre za klasičen primer dollojevega zakona, evolucijskega principa iz 19. stoletja, ki narekuje, da se kompleksna anatomska struktura, ki je bila skozi evolucijo enkrat izgubljena, skoraj nikoli več ne razvije v prvotni obliki. Telesni ustroj kitov in delfinov je preveč odstopil od izvirnika, da bi bila vrnitev fizično sploh še mogoča.
Kljub temu vsi morski sesalci niso zapečatili svoje usode. Tjulnji in morske vidre, ki se za počitek in kotitev še vedno zanašajo na kopno ali led, stojijo tik pred to evolucijsko črto. Teoretično ne obstaja biološka prepreka, ki bi njihovim potomcem onemogočila, da v prihodnosti ponovno v celoti osvojijo kopno.
Raziskovalna ekipa bo svoje prihodnje delo zdaj usmerila k drugim živalskim skupinam. Preučili bodo morske ptice, kot so pingvini, in morske plazilce, vključno z morskimi želvami, da bi ugotovili, ali so se evolucijska vrata za vedno zaprla tudi zanje.
