Količina vesoljskih smeti v Zemljini orbiti je presegla kritično mejo in je po mnenju poznavalcev že sprožila neobvladljivo verižno reakcijo. Po zadnjem poročilu Evropske vesoljske agencije (ESA), ki je bilo objavljeno te dni, se ostanki odsluženih satelitov in raketnih stopenj kopičijo znatno hitreje, kot jih lahko Zemljina atmosfera po naravni poti odstrani.
Tveganje trčenj tako hitro narašča, strokovnjaki pa opozarjajo na neposredno nevarnost za človeško prisotnost v vesolju. »V naslednjem desetletju pričakujem, da bodo človeka oziroma astronavte v orbiti zadeli vesoljski odpadki,« je opozoril Moriba Jah, ugledni profesor in strokovnjak za orbitalno mehaniko na teksaški univerzi.
Podatki iz nadzornega centra ESA v Darmstadtu kažejo, kako drastično so se razmere poslabšale. Indeks zdravja orbite, ki ga agencija uporablja za merjenje trajnosti človeških aktivnosti v vesolju glede na referenčno leto 2014, je v zgolj enem letu dramatično poskočil. Z vrednosti okoli 4 v letu 2025 se je povzpel na 50, kar pomeni desetkrat hitrejšo degradacijo od tiste, ki so jo modelarji še označevali za vzdržno.
Povečanje nevarnosti
Količina novih objektov je v zadnjem času postala tako velika, da so znanstveniki pri ESA morali spremeniti metode dela. Do leta 2024 so računalniške simulacije napovedovale gibanje objektov, večjih od desetih centimetrov, za 200 let vnaprej. Zaradi izjemne računske zahtevnosti ob naraščajočem številu satelitov so te modele letos skrajšali na dobo 100 let. Kljub prepolovljenemu obdobju rezultati presegajo vse dosedanje črne scenarije.
Situacija uresničuje zloglasni kesslerjev sindrom, ki sta ga že leta 1978 opisala znanstvenika Donald Kessler in Burton Cour-Palais. Gre za smrtonosni cikel, kjer vsako trčenje ustvari oblak novih fragmentov, ki nato povzročajo nadaljnja trčenja. ESA ugotavlja, da se je ta kaskadni učinek v simulacijah začel pojavljati veliko prej, kot so predvidevali.
Razlog za pospešek tiči v rekordnem številu izstrelitev. Lani so jih izvedli več kot 300, v orbito pa so ponesle približno 4000 novih naprav. Torej povprečno deset na dan. V istem obdobju so dnevno v atmosfero padli samo trije objekti.
Čeprav so doslej že skrajšali zahtevani čas za obvezno deorbitiranje odsluženih satelitov s petindvajsetih na pet let, to ni dovolj, da bi odpravilo nastalo neravnovesje.
Drobljenje objektov
Največja nevarnost trčenj se koncentrira v dveh višinskih pasovih. Med 600 in 1100 kilometri nadmorske višine nenadzorovano krožijo množice starih raketnih stopenj in mrtvih satelitov. Tik nad to cono, na višini okoli 1200 kilometrov, pa se vzpostavlja nova generacija masivnih satelitskih konstelacij.
Znanstveniki poudarjajo, da bi se drobljenje objektov nadaljevalo, tudi če bi človeštvo danes ustavilo vse nove vesoljske misije.
Onesnaženje orbite predstavlja vse večje tveganje tudi za ljudi na Zemlji. Zaradi vse pogostejših nenadzorovanih padcev ostankov, ki preživijo vstop v atmosfero, je ESA letos uvedla nov indikator za merjenje tveganja žrtev na tleh. Inženirji se na to odzivajo z razvojem tehnologij, ki zagotavljajo, da sateliti ob koncu življenjske dobe v atmosferi popolnoma izgorijo.
Ker zgolj preventiva in strožja pravila niso več dovolj, ESA začenja aktivne ukrepe. Med drugim pospešeno pripravlja misijo ClearSpace-1, s katero bodo preizkusili tehnologijo za fizično odstranitev opuščenih delov raket. Vzporedno razvijajo tudi standardni odstranljivi vmesnik CAT, ki bo prihodnjim satelitom služil kot univerzalna priklopna točka, kar naj bi močno olajšalo in pospešilo aktivno čiščenje najbolj kritičnih orbitalnih pasov.
