Kesslerjev sindrom je scenarij, v katerem trk satelita ustvari množico odpadkov, ti pa povzročijo nove trke in še več razbitin. Idejo sta pred skoraj pol stoletja predstavila Nasin znanstvenik Donald Kessler in Burton Cour - Palais, širši javnosti pa jo je leta 2013 približal film Gravitacija (Gravity). Takrat je bilo v orbiti približno 1000 aktivnih satelitov, danes jih je po podatkih CelesTraka okoli 17.000.
K rasti največ prispeva konstelacija Starlink podjetja SpaceX, ki ima okoli 11.000 satelitov, vendar se ji pridružujejo tudi Amazon in kitajski projekti satelitskega interneta. Še bistveno večje število satelitov bi lahko prinesli načrtovani podatkovni centri v orbiti, pri katerih se omenja celo več sto tisoč naprav. ESA je v letošnjem poročilu zato občutno povečala projekcije prihodnjega števila satelitov, pri čemer opozarja, da tradicionalni ukrepi za zmanjševanje vesoljskih odpadkov pri tako velikih konstelacijah morda ne bodo več zadostovali.
ESA je modelirala več scenarijev in ugotovila, da bi se ob nadaljevanju sedanjega tempa izstrelitev tudi ob upoštevanju dobrih praks pri odstranjevanju odsluženih satelitov in izogibanju trkom vesoljsko okolje občutno poslabšalo. Po navedbah agencije bi tak razvoj vodil v nestabilno okolje, v katerem bi število trkov eksponentno naraščalo. Projekcije, ki kažejo precej bolj problematično stanje okoli sredine stoletja, pri tem še ne vključujejo načrtovanih orbitalnih podatkovnih centrov.
Starlink nevarnost zmanjšuje, a je hkrati del problema
SpaceX se po pri upravljanju Starlinka ne vede neodgovorno. Podjetje satelite, ki ne delujejo več, razmeroma učinkovito odstranjuje iz orbite, hkrati pa jih pogosto premika, da bi preprečilo trke. Podatki, ki jih mora podjetje posredovati ameriški zvezni komisiji za komunikacije (FCC), kažejo, da je število takšnih manevrov z okoli 500 na mesec pred petimi leti zraslo na skoraj 35.000 na mesec v obdobju do maja letos.
Pri tem ne gre za 35.000 dejanskih skorajšnjih trkov. SpaceX je prag, pri katerem izvede manever za izogibanje, postavil precej bolj konservativno od Nasinega standarda. Nasa uporablja verjetnost trka ena proti 10.000, SpaceX pa je bil sprva pri ena proti 100.000, nato pa je prag znižal na tri proti desetim milijonom. Kljub temu velikost konstelacije pomeni, da je tudi ob odgovornem upravljanju tveganje vse večje.
Strokovnjaki opozarjajo, da en sam trk še ne bo sprožil filmskega scenarija, vendar so posamezna območja med približno 520 in 1000 kilometri nad Zemljo že dosegla tako imenovani prag nenadzorovanega naraščanja trkov. To pomeni, da bi lahko ob dovolj resnem trku nastajalo več odpadkov, kot jih lahko naravno odstrani Zemljina atmosfera.
Največje tveganje dolgoročno
Dodaten problem so odslužene raketne stopnje, ki ostanejo v orbiti in lahko tam vztrajajo desetletja ali stoletja. Posebno problematične so večje stopnje na višinah okoli 840 in 975 kilometrov. Nevarnost bi se močno povečala tudi v primeru namernega uničevanja satelitov z raketami, saj bi takšni napadi lahko ustvarili obsežna polja odpadkov in povzročili velike motnje v komunikacijah ter gospodarsko škodo.
Po oceni poročila vesolje v bližnji prihodnosti verjetno ne bo postalo neuporabno, bo pa delovanje v orbiti vse dražje. Operaterji bodo potrebovali več manevrov za izogibanje trkom, več goriva, več ljudi za spremljanje objektov, težje pa bo tudi načrtovati varne izstrelitvene poti.
