Ko paleontologi raziskujejo življenje iz časov dinozavrov, jim ni treba vedno najti kosti ali zob. Včasih zadostuje odtis stopala. Drugič iztrebek. In če imajo posebno srečo – bruhanje. Prav s slednjim se je več let ukvarjal norveški raziskovalec Dirk Knaust iz družbe Equinor. Med pregledovanjem kamnitih jeder, izvrtanih pod norveškim delom Severnega morja, je opažal nekaj nenavadnega: nekaj centimetrov velike skupke tesno stisnjenih školjk, ostankov cevkarjev in morskih lilij, ponekod pomešanih celo z delci kopenskih rastlin.
Videti so bili, kot da je nekdo pred približno 160 milijoni let z morskega dna pobral vse mogoče, zmešal in odložil na enem mestu. To se je, kot kaže, bolj ali manj tudi zgodilo. Le da je bil »mešalnik« želodec velikega morskega plazilca. Knaust je rezultate raziskave septembra objavil v znanstveni reviji Geological Magazine.
Ni iztrebek, ampak izbljuvek
Takšni fosili imajo celo svoje ime – regurgitaliti. Gre za okamnele ostanke hrane, ki jih žival ni prebavila, ampak jih je izbljuvala. Kot poroča znanstveni portal Phys.org, je Knaust podrobno analiziral več kot 20 takšnih primerkov, velikih približno od oreha do manga. Večino je našel v kamnitih jedrih pod Severnim morjem, predvsem z območja v bližini velikega norveškega naftnega in plinskega polja Troll.
Fosilizirane izbljuvke sicer poznamo že dolgo, vendar jih je pogosto težko ločiti od drugih nakopičenih ostankov. Knaust je zato moral najprej izključiti precej bolj dolgočasne možnosti. Ali so školjke morda na kup nanesli morski tokovi? Je bila zbirka ostankov zapolnjen rov kakšne živali? Ali pa je šlo za fosilizirano vsebino črevesja oziroma iztrebek? Nič od tega se ni najbolje ujemalo z dokazi. V nekaterih skupkih so bile školjke cele, drugje polomljene, na nekaterih pa so bili vidni znaki kemičnega raztapljanja. Ostanki so bili gosto stisnjeni in omejeni na majhna območja, namesto da bi bili razporejeni v plasti, kakršne bi pričakovali, če bi jih nanosila voda. Najboljša razlaga je bila precej preprosta: nekdo jih je najprej pojedel in nato izbruhal.
Eden najlepše ohranjenih primerkov je približno deset centimetrov širok in več kot petnajst centimetrov dolg. Večino njegove vsebine sestavljajo deli školjk, v njem pa so tudi ostanki cevkarjev, koščki lesa in belemnit, izumrli sorodnik današnjih lignjev.
Kdo je bruhal?
Fosilizirano bruhanje žal ne pride z vizitko svojega lastnika. Knaust je moral zato osumljence iskati med živalmi, ki so takrat živele v morju. Povzročitelj je moral biti dovolj velik, da je lahko izbljuval tudi precej velike skupke, jesti je moral živali s trdimi lupinami in imeti prebavo, pri kateri je bilo smiselno neprebavljive ostanke odstraniti skozi usta.
Po primerjavi fosilov in znanih prehranjevalnih navad sta ostala predvsem dva osumljenca: hibodontni morski psi in pleziozavri. Pri uganki pa je Knaustu pomagal še en nenavaden namig. Školjke v izbljuvkih pripadajo organizmom, ki so potrebovali razmeroma stabilno slano morsko okolje. Fosili pa so se znašli v sedimentih nekdanje rečne delte, kjer je dotok sladke vode povzročal precejšnja nihanja slanosti. Organizmi, katerih lupine so končale v skupkih, tam zato najverjetneje sploh niso živeli. Nekdo jih je moral pojesti drugje, bolj proti odprtemu morju, in jih nato prenesti proti obali. V svojem želodcu.
Glavni osumljenec: pleziozaver
Dirk Knaust meni, da dokazi najbolj kažejo na dolgovrate pleziozavre iz družine Cryptoclididae, čeprav morskih psov ne more povsem izključiti. Njihovi fosili se časovno in prostorsko ujemajo z najdbami, znana vsebina želodcev pleziozavrov pa kaže, da so jedli prav živali, kakršne so končale v teh nenavadnih skupkih.
Pleziozavri so bili ena najbolj nenavadnih skupin morskih plazilcev mezozoika. Niso bili dinozavri, čeprav so živeli v njihovem času. Nekateri so imeli majhno glavo, izredno dolg vrat, široko telo in štiri velike plavuti. Predstavniki skupine, ki jo Knaust povezuje z izbljuvki, so imeli številne dolge in tanke zobe. Z njimi so lahko lovili ribe, lignjem podobne glavonožce, rake, mehkužce in druge živali. To lepo pojasni, zakaj je njihov domnevni izbljuvek videti kot nenavadna paleontološka mineštra.
Mehke dele plena je žival prebavila, trde lupine in druge neprebavljive dele pa je bilo treba nekako spraviti iz telesa. Namesto da bi opravili celotno pot skozi prebavila, jih je pleziozaver lahko preprosto izbljuval. Nekaj podobnega počnejo tudi številne današnje živali. Sove denimo izbljuvajo kepice kosti, dlake in drugih delov plena, ki jih ne morejo prebaviti.
Knaust je fosilne izbljuvke tudi sistematično razvrstil in zanje uvedel nov rod slednih fosilov. Ime? Vomitus. Latinščina tokrat ni zahtevala veliko domišljije raziskovalca. Dirk Knaust je opisal tri oblike glede na prevladujoče ostanke hrane: Vomitus concha vsebuje predvsem školjke, Vomitus serpula ostanke cevkarjev, Vomitus echinoderma pa predvsem ostanke iglokožcev.
Po kosilu proti obali
Kot je Dirk Knaust pojasnil za Phys.org, so se pleziozavri po hranjenju morda umikali proti obali, kjer so počivali ali spali, in tam izbljuvali neprebavljive ostanke obroka. Prav zato bi se lahko njihovi izbljuvki kopičili v deltastem okolju. Dokazati, da so pleziozavri res imeli takšno navado, seveda ni mogoče. Gre za razlago, ki jo Knaust predlaga na podlagi okolja in razporeditve fosilov. A predstava je slikovita: večmetrski morski plazilec se je po lovu odpravil proti mirnejši obali, si privoščil jurski počitek po kosilu in se znebil tistega, česar njegov želodec ni hotel.
