Ogromen nasip iz peska, blata in kamninskih drobcev je v preteklosti upočasnil umikanje antarktičnega ledu. Razteza se na približno 65 kilometrih, nad okoliškim morskim dnom pa se dviga za okoli 260 metrov. Po ocenah raziskovalcev ima več kot 580 kubičnih kilometrov prostornine, zaradi česar velja za največji doslej znani posamezni sedimentni nasip te vrste na nekdanjem poledenelem kontinentalnem robu.
Odkritje v zalivu Vincennes so raziskali znanstveniki Univerze v Kielu in nemškega Inštituta Alfreda Wegenerja. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Geophysical Research Letters.
Raziskava razkriva, da umikanje ledenega pokrova ni vedno enakomerno. Tudi razmeroma majhne spremembe naklona in sestave morskega dna lahko vplivajo na gibanje ledenikov ter za daljše obdobje upočasnijo njihovo umikanje, še povzema Frankfurter Rundschau.
Kako je nastal 65 kilometrov dolg nasip?
Med zadnjo ledeno dobo je vzhodnoantarktični ledeni pokrov segal dlje v morje kot danes. Ko se je podnebje začelo segrevati, se je meja med ledom, ki leži na morskem dnu, in plavajočim ledom začela umikati proti notranjosti celine.
To območje, kjer se ledeni pokrov še dotika morskega dna, znanstveniki imenujejo ozemljitvena cona. Njena lega je pomembna za stabilnost ledenega pokrova in hitrost njegovega umikanja.
V zalivu Vincennes se je umikanje na določenem mestu upočasnilo. K temu sta prispevala oblika morskega dna in trdnejša geološka podlaga, ki sta zavirali gibanje ledu. Pod ledenim pokrovom so se začeli kopičiti sedimenti, ki so jih ledeniki prinašali iz notranjosti celine.
Pesek, blato in kamninski drobci so se nalagali v obliki klina. Ko je ta postajal vse večji, je ustvarjal novo podlago, na katero se je lahko oprl led. Tako se je ozemljitvena cona postopoma pomikala proti morju.
Proces se je lahko krepil sam od sebe: premikajoči se led je prinašal nov sediment, ta pa je ustvarjal dodatno podlago za nadaljnje napredovanje. Sčasoma se je meja med ledom na morskem dnu in plavajočim ledom premaknila za približno 65 kilometrov. Pozneje se je širši proces umikanja ledenega pokrova nadaljeval.
»Jasno vidimo, da se ledeni pokrov ne umika enakomerno iz vseh zalivov,« je po navedbah raziskave pojasnila Chiara Tobisch z Univerze v Kielu. Glede na značilnosti podlage se lahko ozemljitvena cona dalj časa stabilizira ali pa se zaradi kopičenja sedimentov celo znova pomakne proti morju.
Raziskovalci so uporabili zvočne valove
Za preučevanje podvodnega nasipa so znanstveniki uporabili podatke raziskovalne ladje Polarstern. V začetku leta 2024 je ladja v zalivu Vincennes opravila meritve na skupno 340 kilometrih profilov morskega dna.
Z uporabo zvočnih valov in sonarnih meritev so raziskovalci lahko preučili tako zunanjo obliko nasipa kot tudi plasti sedimentov pod morskim dnom. Posnetki so razkrili številne plasti, ki so se postopoma širile proti morju.
Njihova razporeditev kaže, da je nasip nastajal v daljšem, razmeroma neprekinjenem obdobju stabilizacije ledenega pokrova, ne pa zgolj med več ločenimi kratkotrajnimi napredovanji ledu.
Raziskovalci ocenjujejo, da se je nasip začel oblikovati po vrhuncu zadnje ledene dobe pred približno 20.000 leti. Njegov nastanek bi lahko trajal okoli 4000 let. Ta ocena temelji na predpostavki o razmeroma stalnem prenosu sedimentov, zato je povezana z negotovostjo.
»Tudi lokalne spremembe naklona morskega dna in geoloških značilnosti njegove podlage so lahko odločilnega pomena,« je poudaril geoznanstvenik Johann Klages z Inštituta Alfreda Wegenerja.
Topla morska voda danes pospešuje taljenje ledu
Čeprav odkritje kaže, da lahko sedimentni nasipi stabilizirajo ledeni pokrov, današnje razmere na Antarktiki niso enake tistim iz preteklosti. Na dele kontinentalnega pasu prodira razmeroma topla globokomorska voda, ki lahko led tali od spodaj.
Posebej izpostavljen je ledenik Vanderford, ki se prav tako izliva v zaliv Vincennes. Med letoma 1996 in 2017 se je njegova ozemljitvena cona umaknila za približno 17 kilometrov.
Vzhodnoantarktični ledeni pokrov vsebuje ogromne količine vode. Če bi se stalila vsa njegova ledena masa, bi se svetovna morska gladina po ocenah lahko dvignila za približno 52 metrov. To ni napoved kratkoročnega scenarija, temveč ponazoritev dolgoročnega pomena te ledene regije za svetovno gladino morja.
Odkritje bi lahko izboljšalo napovedi dviga morske gladine
Raziskava poudarja, da za napovedovanje prihodnjega razvoja antarktičnega ledu ni dovolj poznati le temperature zraka in morja. Pomembne so tudi podrobnosti morskega dna, vključno z njegovim naklonom, sestavo in trdnostjo kamninskih plasti.
Te lastnosti vplivajo na upor, ki ga morsko dno ponuja premikajočemu se ledu, ter lahko določajo, ali se bo ledeni pokrov na določenem območju stabiliziral ali pa se bo še naprej umikal.
»Če želimo modelirati prihodnji razvoj Antarktike, moramo čim bolj realistično upoštevati tudi podrobno strukturo podlage,« je dejal Sebastian Krastel, profesor morske geofizike na Univerzi v Kielu.
Odkriti nasip ponuja podatke o nekdanjem obdobju stabilizacije ledenega pokrova, s katerimi lahko znanstveniki preverjajo računalniške modele in primerjajo napovedi z dokazi o dejanskem gibanju ledu v preteklosti.
Raziskava pa ne pomeni, da nasip danes ščiti Antarktiko pred taljenjem. Kaže predvsem, da lahko geološke značilnosti morskega dna pomembno vplivajo na hitrost umikanja ledu in da jih bo treba pri napovedovanju prihodnjega dviga morske gladine natančneje upoštevati.
