Spoštovane bralke, dragi bralci, tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, ste nam lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat predstavljamo naslednjo zgodbo.
***
»Drage gospe, v vašem bloku je bomba!«
Mladi literat
Sredi Ljubljane stoji eden od številnih stanovanjskih blokov. Tak je kot drugi – z minusi in plusi. Morda ima fasado za kanček sodobnejšo, novejšo, ne dolgo tega obnovljeno. Tudi obe dvigali sta redno servisirani in se jima obeta še dolgo življenje. Ker je stavba velika, stanovanj pa nič koliko, so odnosi med sosedi precej neosebni. Poznajo se le staroselci, tisti, ki so prišli v blok živet pred kratkim, in vsi podnajemniki pa so si popolni tujci.
Ima pa ta blok odliko, ki je čez vse: zelo varen je. Če ste mislili, da ima vsepovsod nameščene kamere, ki s svojimi zrkli češejo okolico, v komandni sobi pa se 24 ur na dan menjavajo strogi pripadniki varnostne službe, se hudo motite. Nič od tega. Za red skrbijo tri povsem prostovoljne redarke. Zagnane, natančne, skrbne, s sokoljim očesom.
Čas je, da jih predstavimo. Najprej naj navedemo pomembna podatka: živijo v stanovanjih, postavljenih na strateških mestih, in vse tri so že v pokoju. Najbolj odgovorno vlogo v tej sveti blokovski trojici nosi Viktorija, kot ji piše v osebnih dokumentih, sicer pa ji vsi od vekomaj pravijo Vika. Stara je 75 let. Pod njene kratke goste sive lase je pripeta drobna, a še vedno živahna postava, ki ji je bilo doslej prizaneseno z boleznimi in drugimi tegobami, kot so na primer boleči kolki, revma, luskavica … Zgubana koža na obrazu je pač sestavni del starostnega paketa, kot dodatna oprema pa k Viki sodijo še tablete zoper rano na želodcu in zmerna dieta. Nič takega torej, zaradi česar bi se človek zapiral med štiri stene in tarnal nad krutim življenjem.
Vika stanuje v pritličju takoj nasproti dvigal. To ji daje v prej omenjeni trojici vodstveno funkcijo, saj je prva na udaru in ve pravzaprav vse: kdo kdaj pride domov, kdo gre zdoma, kateri pacek vrže na tla v veži papirček, kdo tovori kolo v stanovanje namesto v kolesarnico, kdo je glasen in kdo tih …
Angela iz sedmega nadstropja ima obzorje nekoliko ožje, omejeno bolj na sosede iz iste etaže, pa morda še eno ali dve nadstropje višje in nižje, potem pa se že konča. Njenih 77 let je bilo kar napornih in v nasprotju z Viko boleznim ni tako spretno uhajala. Ta operacija, ona operacija, zlom tega, zlom onega, tlak, holesterol, pa za nameček še absolutno prekomerna teža, ko se njenih 98 kilogramov zverinsko znaša nad ubogimi 161 centimetri postave.
Tik pod vrhom bloka, v 14. nadstropju, živi Sanela. Z 68 leti je najmlajša od trojice. Pred štiridesetimi leti jo je služba odnesla v Slovenijo, kjer se je poročila z danes že pokojnim Fikretom, zdaj pa sameva v garsonjeri in se ne pritožuje. Pokojnina ni visoka, kje pa, ampak vseeno se da s skromnostjo doseči konec meseca s pozitivnim izkupičkom. Otrok z možem nista imela in danes, ko beseda pljuskne v te vode, Sanela vedno komentira takole: »Ni otrok, ni ljubezni in užitkov, a tudi ni dodatnih skrbi. Bog je že vedel, komu dati in komu ne.«
Sveta blokovska trojka se redno zbira na klopci deset metrov od vhoda v stavbo. Ko so klop pred mnogimi leti postavili na tisto točko, so nemara že vedeli, da se bodo nekega dne začele nanjo usedati upokojenske zadnjice varnostnih organov bloka. Da, prav ste prebrali, varnostnih organov. Vika, Angela in Sanela so namreč neuradne varnostnice. So imenitne opazovalke dogajanja, hkrati pa si natančno izmenjujejo informacije o doživljajih, ki se zgodijo vsaki posebej. Pokrito imajo celo stolpnico, od pritličja do vrha, hkrati pa še dvorišče, kar je najpomembnejše. Prisluhnimo jim za nekaj minut …
»Radmila iz osmega še vedno oddaja stanovanje,« pripomni Angela. »Mar ni rekla, da se bo vanj preselila njena hčerka?« se čudi Vika.
»Že, že, a se hčerka ženi, mož pa že ima mansardo v hiši staršev, zato bodo tega tu še nekaj časa oddajali,« pojasni Angela. Sanela zavzdihne: »Jao, jao, koliko mladih je brez strehe nad glavo, tile je imajo pa preveč.«
Sekunda tišine, nato se oglasi Vika: »Zakaj stari Potokar vedno parkira postrani? Že tako imamo premalo prostora, potem pa gre na parkirišče zaradi njega en avto manj. Če ga katera sreča, naj ga spomni na natančnost.«
»Pa saj je revež. Čaka ga operacija hrbta, morda zato parkira tako slabo,« je razumevajoča Angela. Sanela se čudi: »Kakšna povezava pa naj bi to bila? Misliš, da bi ga uščipnilo v križu, če bi avto pripeljal v parkirni boks naravnost?«
»No, mogoče je z mislimi drugje in se natančnosti vožnje ne posveča,« se brani Angela. Sanela pa spet: »To je še vseeno bolje kot polkovnik Jovanović iz tretjega. Saj razumem, da jih ima že osemdeset, a njega na parkirišče ni za spustiti. Parkira pol ure, da sem mu zadnjič že skoraj prinesla malico, toliko časa je kolovratil s svojim starim fordom gor in dol po parkirnem boksu, in to vsakič za dvajset centimetrov v eno smer. Potem stopi iz avta, gleda linije, pa spet nazaj noter in nazaj, naprej, nazaj, naprej … Bože mili!«
In tako dame iz dneva v dan.
Nekega dne so kot vsako dopoldne sedele pred blokom in se kratkočasile s trači, ko se na parkirišče divje pripelje policijski avtomobil z vključenimi modrimi lučmi. Za njim še eden in še eden, pa z druge strani še dva sicer običajna avta brez policijskih oznak, a tudi ta dva z modro lučjo na strehi. Vsi brez siren, a vendarle je bilo očitno, da je vrag odnesel šalo.
Iz avtov poskačejo policisti, med njimi tudi možje v civilnih oblekah. Obkolijo blok, okrog katerega začnejo nameščati rumeni trak. K sosedam na klopi pristopi mladenič resnega videza. »Gospe, policija,« na hitro pokaže nekakšno izkaznico, ki pa je nobena od treh žensk žarečih oči niti ni kaj prida pogledala. »Lepo vas prosim, če se odstranite od vhoda na malo večjo razdaljo.«
»Ne razumem. Kaj pa se dogaja?« vpraša Sanela, ki prva pride do besede.
»Dobili smo obvestilo, da je v bloku bomba. Verjetno gre za šalo, a moramo seveda vsako tako obvestilo jemati skrajno resno. Zdaj pride protieksplozivna enota, tačas pa bomo evakuirali stanovalce. Tudi vas torej prosim, da greste na varno razdaljo.«
»Pa saj ne mislite, da bi res kdo hotel naš blok poslati v zrak?« vpraša Vika in hoče nadaljevati s čudenjem, ko jo prekine Angela: »Počakajte, ste rekli, da je prišlo obvestilo o bombi? Je bil glas, ki je to sporočil, moški? Starejši ali mlajši?«
»Zakaj vas to zanima?« dvigne obrv policist.
Angela se obrne k svojima prijateljicama: »Pomislita, kdo bi imel korist od takele akcije? Kdo bi nam hotel kaj neprijetnega? To, da mora cel blok na plan in da nas je strah kot cucke?«
»Hm,« premišljujeta Vika in Sanela, medtem ko policist že živčno priganja: »Dajte, no, prosim, gospe, pojdite stran!«
Takrat tudi Viki nekaj šine v glavo: »Marolt?«
Saneli se obraz razjasni: »Seveda!« In tudi Angela je vsa raznežena: »No, sta videli. Edino on bi prišel v poštev.«
Nato se obrne k presenečenemu detektivu: »Pred enim tednom naš blok ni hotel podaljšati pogodbe za hišniška opravila s podjetjem, ki je to funkcijo opravljalo zadnja leta. Nismo bili zadovoljni z njihovimi storitvami …«
Vika ji pade v besedo: »Trava ni bila pravočasno pokošena, na menjavo pregorele žarnice na stopnišču si moral čakati po teden ali celo dva, da ne govorim o kidanju snega …«
»Skrajšajte zgodbo, prosim vas, res se mudi,« je živčen policist, medtem ko se okrog bloka zbira vse več firbcev.
Sanela uboga in da nasvet: »Takoj obiščite Franca Marolta. Nekaj ulic naprej ima sedež njegovo podjetje. Marolta kar stisnite v kot, naj prizna, ali ima kaj s tem obvestilom o bombi. Kot smo slišale, je bil besen kot ris, ker pogodbe z njim nismo podaljšali.«
Policista zdaj zgodba zanima. Hitro si nekaj zapiše v beležnico, se zahvali in odhiti.
Epilog je bil takle: policija je Franca Marolta res zaslišala in ugotovila, da je obvestilo o bombi po telefonu sporočil njegov dvanajstletni sin, ki je bil jezen na vse v bloku, ker so njegovemu očetu vzeli posel. Marolta so oglobili zaradi lažnega alarma, je pa imel srečo, da se ves policijski aparat še ni aktiviral in da so bili stroški akcije manjši. »Lahko se zahvalite trem gospem izpred bloka, ki so vas rešile hujše kazni. Potem vaš sin zanesljivo ne bi videl morja,« so Maroltu zažugali policisti. Podjetnik je takoj vedel, za katere gospe gre. Že naslednji dan jim je pred blok prinesel rože v zahvalo, k čemur so sosede, potem ko so se mu lepo zahvalile, pripomnile: »Če bi bolje opravljali svoje delo, do vsega tega sploh ne bi prišlo.« Marolt je moral skesano priznati, da imajo prav.
Vika, Angela in Sanela danes še naprej posedajo pred blokom, analizirajo poteze svojih sosedov, se čudijo novim podnajemnikom, zmajujejo z glavo zaradi parkiranja šoferskih veteranov in uživajo. Le sem in tja še nanese besede na lažni bombni alarm in takrat ugotovijo, da je tako in tako v vseh kriminalkah na koncu kriv – hišnik.
