Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo zgodbo bralke Barbare Kopač.
***
Zlomljena v njegovi tišini
Še vedno je razmišljala o njem. Kljub zavedanju, da ne bi smela. Še vedno ji je misel nanj ponujala uteho. Še vedno ji je povzročala bolečino. Še vedno je vzbujala hrepenenje, poželenje, željo, da bi se ga vendarle lahko dotaknila. Vsaj še enkrat. Da bi mu lahko z dlanjo nežno zdrsela po licu, da bi ga nežno pobožala po ustnicah, da bi jih smela poljubiti. Hrepenela je po tem, da bi na vratu čutila njegovo toplo sapo, da bi ji njegove močne roke ponovno ponudile varno zavetje. Sanjala je o tem, da bi jo objel, jo stisnil k sebi in ji zašepetal, da jo ima rad. Seveda se je še predobro zavedala, da je vse to razmišljanje utopično. Ni njen, nikdar ne bo. Ne more biti. Boleče pa se je zavedala tudi, da si to niti ne želi biti. V resnici jo je prav to zlomilo.
Čeprav si je dolgo časa prigovarjala, da ga privlači, da mu je še vedno mar, da je drugačen, je bil v resnici vseskozi enak. Prijaznejši, bolj uglajen, nedvomno bolj pošten in načelen, a vendar ni odstopal od moških, s katerimi se je običajno srečevala. Četudi ga je na začetku morda res privlačila, je kaj hitro uvidel, da je prenaporna, pretirano zahtevna, preveč čustvena, da je zanj nasploh preveč. Doumela je, da si niti v optimalnih okoliščinah ne bi mogla biti blizu. Ko je razmišljala, kako bi bilo, če bi bil položaj drugačen, je dolgo časa verjela, da bi se med njima nekaj razvilo. Ko bi bile razmere drugačne, bi jo vzljubil, bi se mu lahko približala. Dopovedovala si je, da je njuna intelektualna povezava nekaj posebnega. Da je tako močna, da bi na tem lahko gradila. Da sta stkala tako edinstveno vez, da je nič ne more pretrgati.
Pa ji je jasno pokazal, da ni tako. Da se je tedaj ujel v trenutek, da se je odzval, ker ga je ujela v pravem trenutku. Ker ga je ujela s pravimi besedami, ki so tedaj pobožale njegov moški ego, da je bila tedaj energija prava, nič drugega. Ko ga danes povpraša po tem, je jasno, da mu je do nje toliko kot do kogar koli drugega na delovnem mestu. Seveda vse omenjene pozna mnogo dlje, a res je bila tako naivna, da je verjela, da sta ustvarila takšno posebno vez, da si delita nekaj, česar si on ne deli z nikomer drugim. Vnovič se je pokazala njena naivna romantična nrav, ki jo prepogosto pripelje do namišljenih spoznanj. Pa še kar upa. Kljub vsemu vztraja v tem naivnem mišljenju, v takšnih romantičnih vzgibih. Čeprav se zaveda njihove pretirane naivnosti. Morda ji prav to ponuja nekakšno uteho. Ker ve, da ob vseh spremembah, ki se dogajajo v njenem življenju, ta njena otroška naivnost ostaja. Četudi vselej v spremstvu bolečine, ima v življenju vendarle vsaj eno stalnico.
Ljubila ga je. Ljubila ga je bolj, kot si je upala priznati. Kot si je želela priznati. Pa je bila do sebe doslej vselej iskrena. Kaj ji je to ponujalo? Nič, le trpljenje in tegobe. Tega ji nihče nikdar ni vračal niti ji nikdar ne bo. Tako dolgo je potrebovala, da je vendarle doumela, da očitno ne sodi v ta svet. V svet mask in pretvarjanj, da je pretirano pristna, iskrena in da čuti preveč, da bi ji bilo to kadar koli vrnjeno. Tako zelo si je želela, da bi jo vsaj enkrat nekdo objel – iskreno, srčno, z mislijo nanjo. Ne iz obveznosti ali dolžnosti, iz želje, ker bi si tega tudi sam želel. Dolgo je upala, dolgo si je tega želela, nazadnje pa vendarle doumela, da ji to preprosto ni namenjeno.
»Kdo te bo objel,
ko ti bo hladno?
Kdo te bo tolažil,
ko ti bo hudo?
Jaz vse to znam,
kar imam, ti dam.«
Z zgornjimi besedami iz ene slovenskih pesmi se je lahko popolnoma poistovetila.
Le tega si je želela.
Tako zelo je hrepenela po njegovem dotiku. Ko ga je prosila zanj, ji je vedno ugodil. A v njegovem objemu je bilo čutiti odpor. Čutila je njegovo željo, naj ga že neha prositi za takšne stike. To jo je bolelo. Ker je živela v utvari, da mu vendarle nekaj pomeni. Ni pričakovala, da ji bo rekel, da jo ima rad. Do nje ni čutil ničesar, tega se je zavedala. Ni mogel. Iskreno, četudi bi lahko, ne bi. To boleče spoznanje jo je doletelo nedavno. Pa vendar je mislila, da je rad v njeni družbi. Kot nož v srce jo je zabolelo spoznanje, da je njegova vzgoja tista, ki vpliva na njun odnos. Preprosto je preveč lepo vzgojen, da bi prekinil njun stik. Drugače si tega ni znala razlagati.
Bolečina ni in ni izginila. Vsak dan se je le stopnjevala in krepila. Večino časa je preždela zaprta v pisarni, zavita v temo, pordelih oči, iz katerih so večino časa tekle solze. Čeprav je preživela že marsikaj in ji bolečina ni bila tuja, jo je to bolelo bolj kot kar koli dotlej. Čutila je še močneje, trpela še bolj, razmišljala še več. Ni se znala izviti iz tega začaranega kroga. Bolj ga je prosila za uteho, bolj se ji je odmikal. Počasi ga bo s svojimi željami odgnala, tega se je zavedala. Vsi prej ali slej odidejo. Večinoma prej, on očitno slej. Bo pa odšel. In spet bo ostala sama. S krvavečim srcem, ki se najbrž nikdar več ne bo zacelilo. S solzami v očeh, ki nikdar ne bodo nehale teči. Z vso to bolečino, ki ji je nič oziroma nihče ne more odvzeti.
Ljubila ga je od daleč. Od daleč, ker ji ni pustil blizu. Ni ji mogel pustiti blizu.
Ljubila ga je od blizu, a vendarle od daleč.
Ljubila ga je z dušo in telesom, sam pa ji tega ni mogel vračati.
Ni mogel in niti ni želel.
Zakaj je sploh dovolila srcu čutiti, zakaj je dopustila, da se zaljubi, ko pa je še predobro vedela, kakšen bo razplet?
Morda si je podzavestno želela škodovati in si onemogočiti, da bi izkusila pristno srečo.
Morda pa je bila v resnici le tako naivna, da je kljub jasnim dokazom neuspeha vztrajala v brezupnem hrepenenju in utopični želji, da bi bilo tudi njeno srce vendarle ljubljeno.
Četudi za minljiv trenutek, četudi le enkrat.
Da bi le bilo ljubljeno.
Včasih naivnost, četudi ne več otroška, resnično ne pozna meja.
