Ljudje pogosto govorijo o »značaju​ zasvojenca« oziroma osebnosti, nagnjeni k zasvojenosti, kot o posebnem tipu osebnosti, zaradi katere naj bi bil posameznik bolj dovzeten za zasvojenost z alkoholom, drogami, igrami na srečo, nakupovanjem ali drugim vedenjem. Vendar raziskave takšnega enotnega osebnostnega profila niso potrdile. Ryan Carpenter, raziskovalec rabe psihoaktivnih snovi in profesor psihologije na univerzi Notre Dame, je za Time pojasnil, da ideja o osebnostnem tipu, ki bi posameznika vnaprej določal za zasvojenost, ni znanstveno podprta.

Manassa Hany, vodja oddelkov za psihiatrijo odvisnosti v bolnišnicah Zucker Hillside in South Oaks, opozarja, da je povezava med osebnostjo in zasvojenostjo precej bolj zapletena, kot nakazuje ta oznaka. Prepričanje, da človek nima »značaja​ zasvojenca«, mu lahko daje lažen občutek varnosti ali ga odvrne od iskanja pomoči. Hkrati pa lahko takšno označevanje pri drugih povečuje stigmo in občutek, da je posameznik za zasvojenost na neki način vnaprej določen.

Vplivajo številni dejavniki

Raziskave sicer kažejo povezave med nekaterimi osebnostnimi lastnostmi in večjim tveganjem zasvojenosti, vendar te ne tvorijo enotnega profila. Med dejavniki tveganja so impulzivnost, iskanje novih in intenzivnih izkušenj ter pri nekaterih oblikah zasvojenosti kompulzivnost. Raziskave so pokazale tudi povezave med nevroticizmom in različnimi oblikami zasvojenosti, pri motnjah zaradi uživanja alkohola in drog pa med drugim nižje rezultate pri merilih sprejemljivosti in ekstravertiranosti.

Pri motnjah zaradi uživanja psihoaktivnih snovi so med drugim značilni slabši nadzor nad uporabo, težave pri izpolnjevanju obveznosti doma, v službi ali šoli, vztrajanje pri uporabi kljub negativnim posledicam in močna želja oziroma hrepenenje po snovi.

Tveganje lahko povečujejo tudi depresija, anksioznost, osamljenost, posttravmatska stresna motnja in motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Večje tveganje je po besedah strokovnjakov tudi pri ljudeh z mejno osebnostno motnjo in nekaterimi oblikami antisocialnega vedenja. Pomembno je tudi, da povezava ni nujno enosmerna: uživanje psihoaktivnih snovi lahko samo vpliva na vedenje, osebnostne značilnosti in odnose z drugimi.

Pomembni so tudi geni in okolje

Pri razvoju zasvojenosti imajo vlogo tudi družinska anamneza in genetski dejavniki. Robert Leeman, psiholog in raziskovalec zasvojenosti z univerze Northeastern, ocenjuje, da je približno polovica tveganja povezana z družinsko anamnezo. Vendar ne obstaja en sam gen, ki bi določal, ali bo posameznik razvil zasvojenost. Zato tudi družinska obremenjenost ne pomeni, da bo človek zagotovo postal zasvojen, temveč predvsem pomeni večjo verjetnost in razlog za večjo previdnost.

Nekateri dejavniki lahko tveganje zmanjšujejo, med njimi stabilno bivanje in finančna varnost, občutek smisla in namena ter močne socialne vezi. Tudi ti dejavniki pa niso zagotovilo, da se zasvojenost ne bo razvila. Ryan Marino, profesor urgentne medicine in psihiatrije na univerzi Case Western Reserve, poudarja, da gre pri zasvojenosti za preplet genetike, biologije, fiziologije, psihologije in zunanjih okoliščin, pri čemer noben posamezen dejavnik ni odločilen.

Opozorilni znaki se lahko pojavijo postopoma

Strokovnjaki opozarjajo, da se zasvojenost pogosto razvija postopoma, zato je pomembno prepoznati zgodnje znake. Pri motnjah zaradi uživanja psihoaktivnih snovi so med drugim značilni slabši nadzor nad uporabo, težave pri izpolnjevanju obveznosti doma, v službi ali šoli, vztrajanje pri uporabi kljub negativnim posledicam ter močna želja oziroma hrepenenje po snovi. Večje tveganje nastanka težav obstaja tudi takrat, ko uživanje začne jemati vse več časa in posega na različna področja življenja.

Na tveganje lahko vpliva tudi način, kako posameznik fiziološko in subjektivno doživlja določeno snov. Pri ljudeh, pri katerih je večje tveganje nastanka težav z alkoholom, je lahko na primer njegov stimulativni učinek močnejši, medtem ko so pomirjevalni učinki manj izraziti. Strokovnjaki zato svetujejo, da posameznik ob sumu na razvijajočo se zasvojenost poišče pomoč čim prej. Obravnava morebitnih duševnih motenj ali kronične bolečine je lahko prav tako pomembna, saj lahko obe povečujeta tveganje motenj zaradi uživanja psihoaktivnih snovi. Po besedah Hanyja večina ljudi z zasvojenostjo ob ustreznih ukrepih okreva.

Priporočamo