Ko je posadka vesoljskega plovila Orion med nedavno misijo Artemis II potovala okoli Lune in pri tem posnela tudi osupljive fotografije našega modrega planeta, so mnogi pričakovali, da bo to dokončno zaprlo usta vsem dvomljivcem. Katerim, se sprašujete? Tistim, ki še kar verjamejo, da Zemlja ni okrogle oblike in da živimo na ploščatem disku. Ne, ni šala, še več – njihovo število v zadnjih letih celo vztrajno narašča, njihove za lase privlečene teorije pa se po različnih spletnih kanalih širijo kot plesen v vlažni kleti.
Tako niti malo ni čudno, da tudi zadnja misija dvomov ni ovrgla, če kaj, jih je pri nekaterih še okrepila. Komentarji kot »videti je ravno, le rahlo okroglo je, ker uporabljajo 'ribje oko' (vrsta objektiva na fotoaparatu, ki sliko popači, da je videti okrogla, op. p.)« so namreč znova prevladovali na spletnih straneh in družbenih omrežjih, medtem ko so drugi posnetke preprosto zavračali kot »čisti greenscreen« (zeleni zaslon, ki omogoča prikaz praktično česar koli želite) ali »CGI« (kratica za computer generated imagery, torej računalniško ustvarjeno sliko). Zgodilo se je torej ravno nasprotno od pričakovanj – najnovejše »dokaze« (kot da bi jih dejansko potrebovali) o okrogli oziroma elipsasti obliki našega planeta so zagovorniki ravne Zemlje izkoristili celo kot dodaten dokaz za svojo teorijo o veliki svetovni prevari.
Ne gre za pingvine
Ideja, da je Zemlja ploščata, sicer seveda ni nova. Sega vse do prastarih civilizacij, a so že stari Grki okoli leta 240 pred našim štetjem s preprostimi meritvami dokazali njeno ukrivljenost. Seveda pa zamisel nikoli ni povsem zamrla. Sodobno gibanje ima tako korenine v 19. stoletju, ko je angleški izumitelj Samuel Rowbotham objavil knjigo Zetetic Astronomy: Earth Not a Globe (Zetetična astrologija: Zemlja ni globus). Njegova teorija je trdila, da je Zemlja ploščat disk s severnim tečajem v središču in obročem ledu (Antarktiko) na robu. A veliko pozornosti to takrat ni poželo in njegova teorija je desetletja tlela nekje na obrobju, pravi zagon pa je, kot še marsikatera neumnost, dobila šele s prihodom svetovnega spleta in predvsem družbenih omrežij. Okoli leta 2014 je tako prišlo do eksponentne rasti iskanj izraza »ravna Zemlja«, število spletnih strani, ki omenjajo to teorijo, pa je poskočilo na več kot 21 milijonov! Čeprav je morda nehvaležno izpostavljati imena, kot ključno figuro tega preporoda najpogosteje omenjajo Marka Sargenta, nekdanjega oblikovalca videoiger, ki je s svojimi videoposnetki na youtubu ustvaril prvo pravo spletno skupnost dvomljivcev. Ob njem velja omeniti vsaj še Erica Dubaya, avtorja številnih knjig in člankov, ki s svojimi objavami na družbenih omrežjih oskrbuje gibanje s psevdoznanstvenimi argumenti.
A če Zemlja po prepričanju mnogih torej ni krogla, kakšna natančno naj bi bila? Po prevladujočem modelu, ki ga med drugimi torej zagovarjata Sargent in Dubay, je Zemlja stacionaren, ploščat disk. Severni tečaj je njegovo središče, medtem ko Antarktika ni celina na dnu globusa, ampak ogromen, 30 do 60 metrov visok ledeni zid, ki obdaja rob diska in preprečuje, da bi vode »odtekle« v vesolje. Ta ledeni zid naj bi ob tem »elite«, za katere ne povedo, kdo pravzaprav so, naj bi pa mednje spadali nekateri najbogatejši posamezniki in vodje svetovnih sil, varovale pred radovedneži in jim preprečevale prosto gibanje ali prelete Antarktike. Za njim naj bi se namreč skrivale nove, neodkrite dežele, seveda s svojim »prebivalstvom«. Ali, kot je v enem od svojih video posnetkov dejal Mark Sargent: »Antarktika ni celina, ampak ledeni zid, ki drži oceane. In tistega, kar je za njim, vam ne bodo nikoli pokazali, ker bi odkrili, da obstaja še veliko več sveta.«
Z Antarktiko je nezaupanje nasploh še posebej močno povezano. Tako nekateri teoretiki zarot pravijo na primer, da je admiral Richard Byrd med ekspedicijo Operation Highjump (1946/47) kmalu za tem, ko je zaplul nekoliko dlje stran od obale, opazil, da je led izginil, nato pa je naletel na vhod v votlo Zemljo, kjer živijo napredne civilizacije. David Weiss, avtor knjige The Flat Earth Trilogy (Trilogija o ravni Zemlji), pa je na nastopu na konferenci o ravni Zemlji leta 2018 izjavil: »Ko preletite Antarktiko, ne pridete do druge strani krogle. Pridete do roba diska. In tisto, kar je čez rob, je prepovedano. Zato so vse svetovne sile tudi podpisale antarktični sporazum, ki prepoveduje raziskovanje. Ne gre za zaščito pingvinov, gre za skrivanje resnice.«
Nebeška kupola
Da, do tu se vse skupaj bere kot soliden scenarij za novo fantazijsko televizijsko serijo v slogu Igre prestolov, a konča se niti slučajno ne. Pravzaprav se zanimivosti s tem šele dobro začnejo. Če je Zemlja ravna, kaj je na primer s Soncem in Luno? Brez skrbi, odgovor imajo tudi na to – po prepričanju »ravnozemljašev« namreč ne gre za oddaljeni nebesni telesi, temveč za predmeta, ki krožita v krogu nad ravnino Zemlje, približno 4800 kilometrov visoko, in delujeta kot velika žarometa. Sonce v določenem časovnem obdobju tako sveti le na določen del diska, kar ustvarja dan in noč, medtem ko Luna proizvaja svojo lastno, hladno svetlobo. Gravitacija kot sila, ki jo pozna sodobna fizika, po njihovem mnenju ne obstaja, namesto nje zagovarjajo koncept gostote: predmeti ne padajo zato, ker jih vleče masa Zemlje, ampak zato, ker so gostejši od zraka in zato »tonejo«. »Gravitacija je izmišljotina, ki so se je domislili, da bi pojasnili, zakaj stvari padajo, ne da bi priznali, da je Zemlja ravna. To, kar imenujemo gravitacija, sta v resnici gostota in vzgon,« je v svoji knjigi The Flat Earth Conspiracy (Zarota ravne Zemlje) zapisal Eric Dubay.
Ko pridemo do vprašanja vesoljskih poletov in satelitov, nekatere teorije, ki se malce razlikujejo od opisane z Antarktiko kot zidom in drugimi svetovi za njim, postanejo še bolj drzne. Vsa potovanja v vesolje, od misije Apollo 11 do današnjih poletov na Mednarodno vesoljsko postajo, naj bi bila tako del velike prevare, saj da je nemogoče prebiti domnevno »nebeško kupolo« (firmament), ki naj bi obdajala naš ploščati svet. Kot omenjeno že v uvodu, naj bi bili vsi posnetki iz vesolja bodisi ustvarjeni z računalniško grafiko bodisi posneti s popačenimi objektivi, da bi ustvarili iluzijo ukrivljenosti. Luna tudi v tej teoriji ni naravni satelit; nekateri, kot je denimo Walter Bislin, so celo razvili zapletene modele, po katerih so Sonce, Luna in zvezde projicirani na notranjo stran kupole, kar naj bi pojasnjevalo njihovo gibanje. Vendar pa tudi sami ustvarjalci teh modelov priznavajo, da zanje ni fizikalne podlage in da so v celoti izpeljani iz heliocentričnega modela, nato pa »projicirani« na ravno Zemljo.
Kar je pri vsem skupaj morda najbolj zanimivo, pa je, da dobesedno pravljičnemu tonu vsega zapisanega in nič koliko znanstvenim dokazom o nasprotnem navkljub število privržencev teorije ravne Zemlje ne pojenja. Že raziskava Univerze v New Hampshiru iz leta 2022 je tako pokazala, da kar 10 odstotkov anketirancev verjame, da je NASA ponaredila pristanek na Luni, pri nekaterih kasnejših pa so ti odstotki še močno porasli. Toda kdo so ti ljudje? Pogosto sploh ne gre za neizobražene posameznike. Psihologi in sociologi opažajo, da gibanje ravne Zemlje privlači tiste, ki gojijo globoko nezaupanje do avtoritet, vlad in znanstvenih institucij. Zavračanje dejstva, da je Zemlja okrogla, je zanje zadnji upor proti »sistemu«. Ali, kot je v intervjuju za portal Vice povedal eden od privržencev: »Ne verjamem vam, da je Zemlja okrogla, ker vam ne verjamem, da je kar koli drugega, kar mi poveste, res. Vidim, da lažete o vojnah, o ekonomiji, o virusih. Zakaj bi vam verjel o Zemlji?«
