V zadnjih stotih letih so se nekatere stvari na našem planetu spremenile bolj, kot so se prej v tisočih. Če se vrnemo v leto 1926, namreč ugotovimo, da je v tistem letu škotski izumitelj John Logie Baird v Londonu članom kraljeve ustanove prvič javno prikazal delovanje mehanskega televizijskega sistema, da so izvedli prvi uspešen čezoceanski telefonski pogovor med New Yorkom in Londonom, da je ameriški znanstvenik Robert H. Goddard uspešno izstrelil prvo raketo na tekoče gorivo, ali da je Roald Amundsen z ekipo in zračnim plovilom (cepelin Norge) prvi uspešno preletel Severni tečaj. Kje smo na omenjenih področjih dandanes, je odveč poudarjati.
No, po drugi strani pa se nekatere stvari niti niso toliko spremenile. Čeprav je sodobna tehnologija prinesla nekaj optimizacij, se denimo viski danes še vedno shranjuje in stara v sodih skoraj povsem enako kot pred sto leti – tradicionalni postopek je ostal presenetljivo nespremenjen, ker sta kemija lesa in čas še vedno edini poti do pravega okusa. Pri čemer prav tega primera seveda nismo omenili po naključju. Ravno prejšnji mesec so namreč na posestvu Macallan na Škotskem na dražbi prodali steklenico viskija, ki je svojo pot na istem mestu začel pred natanko stotimi leti, za gromozanskih 2.125.000 britanskih funtov (2,53 milijona evrov). Če smo še bolj natančni: v sodu številka 263 je viski sicer stal natanko 60 let, steklenice, natančneje 40 njih, pa so z njim napolnili pred 40 leti, leta 1986. A pozor: kljub vrtoglavemu znesku je absolutni rekord med viskiji prejšnji mesec omenjena steklenica zgrešila. Pred tremi leti so namreč steklenico iz iste serije prodali še za nekaj deset tisoč funtov več, natančneje za 2.187.500 funtov (2,6 milijona evrov).
Sod, ki je molčal šestdeset let
Zgodba se je torej začela pisati leta 1926 v Speysidu na Škotskem. Tistega leta je destilarno Macallan vodila Janet Harbinson – ženska, ki je po smrti moža prevzela vodenje družinskega podjetja in ga vodila skozi eno najbolj negotovih obdobij v zgodovini. Istega leta so napolnili tudi že omenjeni sod številka 263, v katerem je viski začel svoje dolgo potovanje. Sod je bil iz španskega hrasta, predhodno napolnjen s šerijem, kar je Macallanovim viskijem dalo značilen bogat in saden značaj.
Seveda pa takrat nihče ni slutil, da se bo sod zapisal v zgodovino. V njem je viski zorel šestdeset let – v tišini skladišča, kjer je počasi dobival temno barvo in kompleksnost. Leta 1986, ko so skladišča pregledali in ugotovili, da je viski dosegel vrhunec zrelosti, so sod odprli, v njem pa je bilo dovolj tekočine le za štirideset steklenic. To je bil torej trenutek, ko se je začela zgodba o Macallanu 1926, kot ga poznamo danes – najstarejši steklenici, kar jih je Macallan kdaj polnil.
Štirideset steklenic, štirje obrazi
A tudi to, da je bilo steklenic le 40 še ne pove vsega. Razdelili so jih namreč naprej, v štiri različne skupine. Ena izmed njih je »Peter Blake Edition« – dvanajst steklenic je leta 1989 dobilo etikete, ki jih je oblikoval sir Peter Blake, britanski umetnik, znan predvsem po tem, da je sodeloval pri oblikovanju naslovnice albuma Beatlov »Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band«. Blake je za Macallan ustvaril etikete, ki prikazujejo dogodke iz leta 1926 – leto splošne stavke, prve javne televizijske predstave in rojstva sira Davida Attenborougha. Druga je »Valerio Adami Edition« – leta 1993 je še dvanajst steklenic dobilo etikete italijanskega slikarja Valeria Adamija, znanega po prepoznavnih črnih obrisih in živih barvah. Ena od teh steklenic naj bi bila uničena med potresom na Japonskem leta 2011, kar pomeni, da jih je danes verjetno le še enajst. Tretja skupina steklenic je tako imenovana »Fine & Rare Edition« – predstavlja jo štirinajst steklenic, ki so jih s temi etiketami opremili leta 2002. Pri čemer pridemo do četrte skupine, ki to pravzaprav ni. Če ste sešteli doslej omenjene steklenice, je namreč jasno, da sta ostali le še dve. Ena naj bi bila brez etikete še dandanes, drugo pa je leta 2018 ročno poslikal irski umetnik Michael Dillon in ima zato naziv »Michael Dillon Edition«, na njej pa je upodobil Easter Elchies House, duhovni dom Macallana.
No, kako zelo so se v zadnjem času dvigovale cene teh viskijev, pa povedo naslednji podatki: leta 1987, leto po polnjenju, je bila ena od steklenic prodana v New Yorku za 5000 funtov. In že to je bil takrat Guinnessov rekord za najdražjo prodano steklenico viskija. Leta 2018 je nato steklenica z Dillonovo poslikavo postala prva steklenica viskija, ki je presegla ceno milijon funtov, leto kasneje je steklenica Fine & Rare dosegla 1,5 milijona funtov, leta 2023 pa je steklenica iz edicije Valeria Adamija Edition postavila že omenjeni svetovni rekord, ki stoji še danes – 2.187.500 funtov.
Kos zgodovine
Ker so prejšnji mesec, ko se je na dražbi v destilarni Macallan (mimogrede: to je bilo prvič, da je Sotheby's izvedel dražbo znotraj škotske destilarne) pojavila steklenica iz edicije Fine & Rare, napovedovali, da bo ta dosegla ceno med 1,7 in 2,2 milijona funtov, je tako marsikdo pričakoval nov rekord. Pri dražbah se pač večkrat zgodi, da končni znesek močno preseže pričakovanja. A tokrat do tega ni prišlo in do rekorda je zmanjkalo 62.500 funtov. Je bil pa postopek vseeno izredno razburljiv, saj se je dražbe udeležilo 50 največjih svetovnih zbirateljev viskija. »Doseči drugo najvišjo ceno, kar jih je bilo kdaj plačanih za steklenico viskija na dražbi, in postaviti nov rekord za polnitev Fine & Rare na prvi dražbi, izvedeni v destilarni Macallan, ob stoletnici letnika samega, je izjemen mejnik v zgodovini zbirateljev viskija,« je ob tem vseeno povedal Jonny Fowle, globalni vodja oddelka za viski pri Sotheby's.
Ko govorimo o zbirateljih viskija, to besedno zvezo seveda uporabljamo zaradi tega, ker skoraj zagotovo nihče, ki je za steklenico odštel takšne zneske, te ne bo odprl. Ali, kot so povedali pri Sotheby's, »kupec s tem ni kupil le viskija. Kupil je kos zgodovine – steklenico, ki je bila polnjena v času, ko je bil David Attenborough še dojenček, ki je preživela drugo svetovno vojno, hladno vojno, padec Berlinskega zidu in vzpon interneta – vse to v tišini skladišča v Speysidu.« No, če pa bi steklenico Macallana 1926 vseeno oprli in viski poskusili, bi bila to žlahtna pijača z 42,6-odstotno alkoholno stopnjo, z značilnimi notami suhega sadja, ingverja in temne čokolade. Skratka bogat in kompleksen okus, z globino, ki jo dajejo le desetletja v španskem hrastu.
Najdražji, ki to ni
Si pa za konec zgodba o najdražjih viskijih zasluži še dodatno razlago. Če seveda nesporno drži, da je Macallan 1926 najdražji viski, kar jih je bilo kdaj prodanih na dražbi, in je obenem tudi najdražja alkoholna pijača, se na obeh seznamih vseeno najdejo tudi dražji primerki, a s pomembnim dodatkom: da jim ceno dviguje vse »okoli« pijače same, na primer luksuzne steklenice, obdane s kristali, diamanti in podobnim. Lestvica tovrstnih najdražjih alkoholnih pijač bi bila povsem drugačna, na vrhu pa bi bil D'Amalfi Limoncello Supreme za neverjetnih 27 milijonov funtov, pri čemer pa torej visoka cena ne izhaja iz staranja pijače, temveč iz embalaže – vrat steklenice je namreč okrašen s tremi brezhibnimi diamanti po 13 karatov, sprednji del telesa steklenice pa krasi redek 18,5-karatni diamant. Med viskiji pa je treba omeniti The Emerald Isle, irski single malt, star 30 let, ki ga je leta 2024 ameriški zbiratelj Mike Daley kupil prav tako za dobra 2 milijona funtov, a v zasebni prodaji in s »pomembnimi« dodatki, kot so orehova škatla, posebno izdelano Fabergéjevo jajce s smaragdom, ročno izdelana ura in dve kubanski cigari, kar je torej sestavljalo celoten komplet. O tem pa kdaj drugič.
