Tralalero Tralala, Tung Tung Tung Sahur in Ballerina Cappuccina. Še pred dvema letoma so bile te besede večini neznane, danes pa so postale del vse bolj razširjenega pojava, imenovanega brainrot oziroma gnitje možganov.
Gre za vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco, ki so pogosto nesmiselne, ponavljajoče se in nenavadne, njihov glavni namen pa je zadržati pozornost gledalcev. Še posebej zaskrbljujoče je, da so številne namenjene otrokom.
Pot v odvisnost
Kot piše Jutarnji, so za takšne videoposnetke značilne hitre menjave kadrov, likov, barv in zvokov, nenaravna obrazna mimika ter nenavadna dejanja. V njih se lahko pojavljajo tudi nasilje, nevarna vožnja in druge vsebine, neprimerne za otroke. Težava je toliko večja, ker družbena omrežja s pomočjo algoritmov uporabnikom nenehno ponujajo nove posnetke in tako spodbujajo neskončno gledanje, ki lahko vodi tudi v odvisnost.
Z uporabo orodij umetne inteligence lahko danes skoraj vsak ustvari lastno vsebino in jo objavi na spletu. »Za besedilo ali sliko zadostuje, da v običajnem jeziku opišete, kaj želite, rezultat pa dobite v nekaj sekundah. Kratek videoposnetek z glasom in glasbo nastane v nekaj minutah. Ne potrebujete kamere, studia, igralca ali grafičnega oblikovalca, za osnovno uporabo pa pogosto niti naročnine,« je za Jutarnji povedal Robert Fitoš, direktor za umetno inteligenco pri hrvaškem telekomunikacijskem operaterju Hrvatski Telekom.
Po njegovih besedah lahko ena oseba v enem dnevu ustvari več deset besedil, več sto slik in več deset kratkih videoposnetkov. Če proces avtomatizira, pa je število objav praktično neomejeno. Prav zato postajajo vse pomembnejši zaupanje, pristne izkušnje in preverjeni viri, poudarja Fitoš.
Umetna inteligenca ni vedno zanesljiv vir
Čeprav je vse težje prepoznati vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco, obstajajo določeni znaki. Besedila so pogosto preveč izpiljena, polna splošnih fraz in naštevanj, vendar brez konkretnih podrobnosti. Na slikah je lahko koža videti plastična, svetloba nenaravno popolna, napisi v ozadju pa nesmiselni. V videoposnetkih se pojavljajo nenaravni gibi, predmeti se spreminjajo iz kadra v kader, ustnice pa ne sledijo govoru.
»Ti sistemi ne vedo, kaj je resnica, temveč kaj zveni kot resnica. Učijo se statističnih vzorcev iz ogromnih količin podatkov in napovedujejo najverjetnejše nadaljevanje. Kadar se zmotijo, tega ne opazijo, saj nimajo vgrajenega mehanizma za preverjanje,« je za Jutarnji opozori Fitoš. Njegovo priporočilo je preprosto: umetna inteligenca je odličen pomočnik, vendar slab vir informacij.
Pomembno vlogo imajo starši
Učiteljica in avtorica priročnika Umetna inteligenca – razvoj in uporaba Dalia Kager je za Jutarnji dejala, da pri množično ustvarjenih videoposnetkih in risankah težava nista humor in absurdnost, temveč namen njihovega ustvarjanja.
»Obstaja razlika med premišljeno zgodbo, ki spodbuja domišljijo, in naključnim nizom privlačnih prizorov, katerih edini cilj je zadržati pozornost,« pojasnjuje. Posebej problematične so vsebine, predstavljene kot izobraževalne, čeprav vsebujejo napačne informacije. Če naj bi videoposnetek otroke učil črk, barv ali številk, morajo biti podatki pravilni in primerni njihovi starosti.
Staršem svetuje, naj bodo pozorni na vsebine, ki jih spremljajo otroci. To, da otrok zahteva ponoven ogled videoposnetka, še ne pomeni, da se iz njega kaj nauči. Prav tako število ogledov ne pove ničesar o njegovi kakovosti. Bolje je, da starši vnaprej izberejo primerne vsebine, kot da odločitev prepustijo algoritmu.
