Predstavljajte si, da se odpravite na pot, ne da bi vam kdo povedal, kam zaviti, kje ustaviti in kje vas čaka nevaren ovinek. Brez rdečega osmerokotnika, opozorilnega trikotnika, tabel, ki kažejo pot do cilja … Ne, dandanes si vožnje brez prometnih znakov ne znamo predstavljati. A njihova zgodba je dejansko še veliko starejša od avtomobila. Prvi predhodniki prometnih znakov so bili preprosti kamniti stebri. Stari Rimljani so jih postavljali ob pomembnejših cestah in z njimi označevali razdalje do mest, pogosto tudi do Rima.

Njihovo obsežno cestno omrežje je povezovalo velik del imperija, kamniti stebri pa so popotnikom pomagali pri orientaciji. V srednjem veku so se na križiščih začeli pojavljati smerokazi z imeni krajev in razdaljami do njih, zanimiv primer zgodnjega urejanja prometa pa prihaja iz Lizbone. Portugalski kralj Peter II. je namreč leta 1686 odredil postavitev posebnih oznak v ozkih mestnih ulicah, ki so določale, katera kočija se mora umakniti drugi. Tako so že pred več kot tremi stoletji poskušali preprečevati prometne zastoje in nesporazume.

Leta 1949 so v Ženevi sprejeli protokol o prometnih znakih in signalizaciji, še pomembnejši korak pa je pomenila dunajska konvencija leta 1968, ki je začela veljati deset let pozneje. Določila je skupna načela glede oblik, barv in simbolov, da bi bili znaki čim bolj razumljivi tudi voznikom iz drugih držav.

Pomemben korak k sodobni prometni signalizaciji pa so naredili kolesarji. V drugi polovici 19. stoletja so postajala kolesa vse hitrejša in omogočala daljša potovanja po neznanih cestah. Kolesarske organizacije so zato začele postavljati opozorilne table, ki so opozarjale predvsem na strme vzpone, nevarne spuste in ovinke. Ti znaki so bili že precej podobni tistim, ki jih poznamo danes.

Enotna pravila

Z razmahom avtomobilizma pa je postalo jasno, da različne lokalne oznake ne zadoščajo več. Vozniki so se vozili vedno hitreje in prečkali državne meje, zato so potrebovali znake, ki bi jih razumeli tudi v tujih krajih. Prvi pomembnejši poskusi poenotenja so se zgodili leta 1908 v Ženevi in leto pozneje v Parizu, kjer se je devet evropskih držav dogovorilo o uporabi štirih osnovnih opozorilnih simbolov: za nevaren oster ovinek, za križišče, za luknjasto oziroma neravno cestišče in za železniški prehod.

To je bil začetek mednarodnega sistema prometnih znakov, a šele po drugi svetovni vojni so prizadevanja za poenotenje dobila nov zagon. Leta 1949 so v Ženevi sprejeli protokol o prometnih znakih in signalizaciji, še pomembnejši korak pa je pomenila dunajska konvencija leta 1968, ki je začela veljati deset let pozneje. Določila je skupna načela glede oblik, barv in simbolov, da bi bili znaki čim bolj razumljivi tudi voznikom iz drugih držav. Kljub temu pa se ves svet ni povsem poenotil. ZDA so denimo ohranile svoj sistem, v katerem je še danes veliko besedilnih opozoril, medtem ko evropski znaki večinoma uporabljajo grafične simbole.

Iz Fucking v Fugging

Seveda pa tudi oblike prometnih znakov niso naključne. Trikotniki praviloma opozarjajo na nevarnost, krožni znaki določajo prepovedi ali obveznosti, pravokotniki in kvadrati pa večinoma posredujejo informacije. Njihova oblika mora biti prepoznavna tudi takrat, ko voznik simbola še ne more dobro razločiti. Pomembno vlogo imajo tudi posebne odsevne folije, ki svetlobo avtomobilskih žarometov odbijajo nazaj proti vozniku in tako zagotavljajo boljšo vidnost ponoči. Ob tem danes klasične prometne table vse pogosteje dopolnjujejo elektronski prikazovalniki in spremenljivi znaki, ki se prilagajajo razmeram na cesti. Voznike lahko opozarjajo na zastoje, nesreče, vremenske nevarnosti ali začasne omejitve hitrosti. Vedno več informacij prometnih znakov pa prevzemajo tudi navigacijski sistemi in sodobna vozila.

In za konec – prometni znaki so včasih lahko tudi precej nenavadne tarče. Nekateri izginejo zaradi objestnosti, drugi postanejo priljubljeni spominki. Morda najbolj znan je primer avstrijskega kraja Fucking (prevod verjetno ni potreben), ki je zaradi svojega imena privabljal predvsem angleško govoreče turiste. Ti so se množično fotografirali ob krajevnih tablah, ki so jih pogosto tudi kradli. Lokalne oblasti so jih celo pritrdile v beton, vendar težav niso odpravile. Prebivalcem je bilo sčasoma dovolj svetovne pozornosti, zato so kraj pred petimi leti, pa četudi njegovo ime izvira iz daljnega šestega stoletja (!), preimenovali – v Fugging. 

Priporočamo