Poleti 1965 sta se iz Francije v Moskvo z nizkim dvosedežnim kupejem odpravila dva Matrina uslužbenca. Avtomobil sta pripeljala na francosko veleposlaništvo, kjer so ga izročili kozmonavtu Juriju Gagarinu. Prvi človek v vesolju ga je nekaj tednov prej videl na letalskem salonu v Le Bourgetu, kjer ga je razstavljala Matra, v tistem času znana predvsem po svoji letalski in raketni tehniki. Na posnetku z moskovskih Leninovih gor Gagarin stoji ob kupeju, za njim pa se dviga stolpnica državne univerze. Kupe je tudi v Moskvi obdržal francosko registrsko tablico 3915 WW 275.
Takrat je bil djet na cesti že dve leti. Razvil ga je René Bonnet, ki je pred tem s Charlesom Deutschem izdeloval lahke dirkalnike znamke DB. Ko sta se razšla, je Deutsch obdržal motorje Panhard, Bonnet pa se je povezal z družbo Renault. Z glavnim inženirjem Jacquesom Hubertom sta pripravila športni avtomobil, v katerem je motor ležal vzdolžno za sedežema, pred zadnjo osjo. Cestnega djeta so pokazali jeseni 1962 na pariškem avtomobilskem salonu in ga julija naslednje leto začeli izdelovati v Romorantinu. Postal je prvi serijsko izdelani cestni športni avtomobil s sredinsko nameščenim motorjem. Lamborghini je miuro pokazal marca 1966 v Ženevi.
Od Le Mansa do ceste
Bonnet je zasnovo najprej preizkusil na dirkah. Junija 1962 sta Bernard Consten in José Rosinski na dirki 24 ur Le Mansa z 996-kubičnim djetom zmagala v svojem razredu in zasedla 17. mesto v skupni razvrstitvi. Leto pozneje je prišel Aérodjet, ki je dobil daljši, v vetrovniku oblikovan zadek. Jean-Pierre Beltoise in Claude Bobrowski sta ga pripeljala na enajsto mesto, zmagala v razredu in osvojila nagrado za energijsko učinkovitost. Pri izračunu so upoštevali porabo goriva, maso in povprečno hitrost. Djet s številko 46 iz leta 1962 so desetletja pozneje našli v pariški kleti. Obnovljeni avtomobil je danes del zbirke muzeja v Le Mansu.
Cestna različica je pod karoserijo iz poliestra, ojačenega s steklenimi vlakni, dobila osrednji jekleni nosilec, ki ga je bilo lažje izdelovati kot cevno ogrodje zgodnjih dirkalnikov. Štirivaljnik so vzeli iz renaulta 8, štiristopenjski menjalnik s prilagojenimi prestavnimi razmerji pa iz dostavnika renault estafette. Pri približno 600 kilogramih je osnovnemu djetu zadostovalo 65 konjskih moči za kakšnih 165 kilometrov na uro. Imel je neodvisno vzmetenje in kolutne zavore na vseh štirih kolesih. Tudi pri cestnem djetu je bilo mogoče geometrijo podvozja nastaviti za dirke. V kabini je bilo zaradi motorja tik za sedežema precej glasno.
Pod Matrinim imenom
Bonnetov kupe je bil ob začetku prodaje dražji od modela alpine A110, djet IV pa se je po ceni približal lotusu elite. Prodaja ni pokrila stroškov majhne serije in dirkalnega programa. Matra, ki je prek svoje družbe GAP že izdelovala karoserije, je jeseni 1964 prevzela podjetje. Claude Bonnet in Philippe Guédon sta razširila kolotek, povečala sprednjo odprtino za hlajenje in podaljšala zadek. Prenovljeni djet je bil dolg 4,22 metra. Kupe je dobil večji prtljažnik, v izvedbi luxe pa tudi leseno armaturno ploščo in enodelni sprednji odbijač. Model so začeli prodajati leta 1965 kot matra-bonnet djet V. V katalogu s pariškega salona jeseni 1964 je stal 19.800 frankov. Leto pozneje je cena padla na 16.900 frankov. Različica V S je dobila 1,1-litrski motor gordini, s katerim je dosegla približno 195 kilometrov na uro. Ko je z napisa izginil še D, je najmočnejši jet 6 z motorjem iz renaulta 8 gordini 1300 dosegel okoli 200 kilometrov na uro. Motor je imel 1255 kubičnih centimetrov, menjalnik pa še vedno štiri prestave.
Francoska žandarmerija je leta 1966 za avtocestne patrulje dobila tri djete 5S. V ozko kabino sta se morala stlačiti dva žandarja v uniformi in z opremo. Pozimi so se stekla rosila, poleti je bilo pod veliko zadnjo šipo vroče. Leto pozneje so patrulje dobile alpine A110. Istega leta je Henri Pescarolo z jetom zasedel drugo mesto na reliju Critérium des Cévennes, Matra pa je v Ženevi predstavila naslednika, model 530. Jet je v ponudbi vztrajal do leta 1968. Matra je izdelala 1495 primerkov, skupaj z Bonnetovimi jih je nastalo približno 1700. Jet 6 so izdelali v 222 primerkih.
Gagarinov platinasto sivi kupe je v carinski deklaraciji iz julija 1965 vpisan kot matra-bonnet djet V. V zborniku kozmonavtovega muzeja je zabeleženo, da se je z njim maja 1967 odpeljal iz Moskve k staršem v rodni Gžatsk. Po Gagarinovi smrti ga je vdova hranila v Zvezdnem mestu. V devetdesetih letih ga je kupil zbiratelj iz litovskega Kaunasa.