Amerikanizacija. Njen vpliv še zdaleč ni majhen, pa naj gre za kokakolo, glasbo, hollywoodske filme, hitro prehrano, resničnostne šove, kot smo videli na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, pa jim je uspelo v veliki meri vplivati tudi na najmanj ameriški šport sploh … Eno izmed tistih področij, na katerih se amerikanizacija praktično ne pozna, pa je področje avtomobilov. Resda so tudi na evropski trg v zadnjem desetletju in še nekaj več sramežljivo vstopili nekateri poltovornjaki (pick-upi), na drugi strani Atlantika blazno priljubljena sorta vozil, a tu se je vse skupaj bolj kot ne tudi ustavilo. Ne pa, k sreči, povsem. Če bi se, namreč v Evropi ne bi bila na voljo (razen pač, če bi se sami lotili zapletenega postopka uvoza) verjetno kar največja ameriška avtomobilska ikona: ford mustang.
Ker trdno stojimo za tem, da je precej bolj nepošteno hliniti objektivnost kot priznati subjektivnost, bomo kar takoj priznali: pri mustangu se naša objektivnost neha. Če obstaja sanjski avto, je za nas namreč prav on. Kar sicer še zdaleč ne pomeni, da je popoln. Kot tudi ne, da bi ga imeli za prvi avto, verjetno ne niti kot drugega. A po nekem sanjskem scenariju, v sanjskem svetu, bi zagotovo bil parkiran v naši garaži. Zato smo bili seveda vzhičeni, ko smo izvedeli, da ga lahko dobimo na nekajdnevno druženje.
To sicer ni bil prvi mustang, ki smo ga vozili. Predvsem primerke šeste generacije, ki je bila od leta 2015 tudi prva uradno naprodaj v Evropi, smo dodobra spoznali, smo pa tokrat prvič za dlje kot zgolj »en krog« sedli za volan sedme generacije, ki je na ceste zapeljala pred tremi leti. In naj ji na tem mestu takoj namenimo kritiko, ki pa je spet zgolj subjektivna: čeprav je občutek za volanom takoj popoln in nas udoben, a vseeno športen sedež lepo zaobjame, materiali in izdelava so vrhunski, športni pridih pa mu dajejo še dodatki iz karbonskih vlaken, je tisti osrednji del z dvema velikima ekranoma preveč »generičen«. Premalo mustangovsko ekskluziven, preveč podoben večini današnjih notranjosti, ne bistveno drugačen kot denimo pri Fordovem potniškem dostavniku tourneu courierju. Če sicer dodamo, da deluje brezhibno, odzivno, logično, da se ne izgubljamo v menijih, ko želimo nastaviti klimatsko napravo in podobno, je ta pripomba še manj na mestu. A vseeno – pri legendarnem ameriškem športniku bi pričakovali kaj analognega, kakšen kazalček, stikalo … Kakšen, recimo temu, poklon preteklosti. Kot to sicer lahko opazimo pri zunanjosti, pri kateri je novi mustang povsem nezmotljivo – mustang.
No, na srečo še zdaleč ne zgolj pri zunanjosti. Še pomembnejše je, da je tak tudi pri vožnji, od trenutka, ko ga zaženete in se zasliši prijetno brbotanje 5-litrskega motorja V8, ki se takoj, ko pritisnete stopalko za plin, spremeni v rohnenje. Ki ljudi nemudoma loči na tiste, ki jim to požene kri po žilah in kotičke ust raztegne do ušes, in druge, ki jih vse skupaj niti najmanj ne gane. Oziroma tretje, ki jim gre to celo na živce. Na ljubitelje pristnih avtomobilov in tiste, za katere je to zgolj in samo prevozno sredstvo. Mustang je pač vse več kot to in vse, kar je sledilo, je bil za nas čisti užitek, za katerega besed, ki bi ga opisale, še niso izumili. In jih tudi ne bodo – nekaterih občutkov se pač ne da ubesediti, treba jih je izkusiti, in to pri tem avtu velja od zagona motorja do pospeškov in vožnje v vseh razmerah.
Kar mustanga še dodatno odlikuje, pa je, da je v primerjavi s številnimi drugimi športnimi avtomobili lahko precej uporaben, saj se da za silo sedeti tudi zadaj, pa še prtljažnik je povsem spodoben. A kljub temu je to bolj kot kar koli drugega avto za uživanje. Ki pa, jasno, stane. Spet, v primerjavi s kakšnim drugim športnikom z dobrimi 70 tisočaki ne ekscesno, a to je šele začetek. Treba je namreč upoštevati, da ob vožnji, kakršni se boste težko izognili, porabi le malce pod 15 litri bencina na 100 kilometrov. Pa še kakšno »malenkost« … No, sanjati je vseeno dovoljeno, mar ne?
