Medtem ko so se pred dobrim mesecem oči sveta ponovno ozrle v nebo, ko je misija Artemis II s štiričlansko posadko uspešno obkrožila Luno in svetu postregla z dih jemajočimi posnetki Zemlje, ki izginja za Luninim obzorjem, se je v digitalnih globinah spleta prebudila stara, a neuničljiva »zver« in znova priplavala na površje. Namesto da bi bil uspeh prve človeške posadke v tako imenovanem globokem vesolju po več kot pol stoletja dokončen dokaz neverjetnih človeških zmožnosti, je bil za milijone ljudi po svetu namreč le še en visokoproračunski »remake« tistega, kar mnogi imenujejo nič več in nič manj kot največja laž v zgodovini človeštva. Še več, teorija, da ljudje nikoli nismo stopili na Luno, je znova dobila zagon in je živa bolj kot kdajkoli, hrani pa se predvsem z nezaupanjem do institucij in prepričanjem, da je resnica le stvar dobre režije.
Od knjige do filma
Prvi zametki organiziranega dvoma o tem, da je človek stopil na Luno, se sicer niso pojavili takoj po poletu Apolla 11. julija leta 1969, ko je kot prvi ponesel človeško posadko na Luno. Sprva je bila namreč prisotna vsesplošna evforija, prve govorice pa so se nato začele pojavljati v sredini sedemdesetih let, medtem ko za pravo rojstvo ene največjih teorij zarote velja leto 1976. Takrat je Bill Kaysing, nekdanji častnik ameriške mornarice in sodelavec pri podjetju Rocketdyne, ki je izdelovalo raketne motorje, v samozaložbi izdal knjižico z naslovom Nikoli nismo šli na Luno: Ameriška prevara za trideset milijard dolarjev (We Never Went to the Moon: America's Thirty Billion Dollar Swindle).
Kaysing tako velja za očeta moderne teorije lunarne zarote, njegova teza pa je bila preprosta: Nasa ob koncu šestdesetih let ni imela tehnološke moči, da bi izpolnila obljubo predsednika Johna F. Kennedyja o pristanku na Luni do konca desetletja, ki jo je podal pred skoraj natanko 65 leti, 25. maja 1961. Namesto da bi priznali poraz v vesoljski tekmi s Sovjetsko zvezo, naj bi se odločili za grandiozno igro. »Sam sem takoj imel slutnjo, intuicijo, celo resnično prepričanje, da vse ni tako, kot nam prikazujejo,« je kasneje dejal Kaysing v enem od svojih številnih intervjujev. Trdil je, da so znanstveniki pri Rocketdynu že takrat vedeli, da so motorji nezanesljivi in da bi bila vrnitev z Lune tehnično nemogoča. Po njegovem scenariju so astronavte izstrelili v orbito Zemlje, kjer so preživeli osem dni, medtem ko so svetovni javnosti predvajali vnaprej pripravljene posnetke iz tajnega studia.
Uspeh Kaysingove knjige ni bil naključen. Padel je na plodna tla takratnih ZDA, ki so jih pretresali škandal Watergate, razkritja o laganju administracije glede vietnamske vojne in umor Kennedyja. Če je vlada lahko lagala o vojni in prisluškovanju, zakaj ne bi o vesolju? »Ljudje so bili tako brez pretiranega prepričevanja pripravljeni verjeti, da je država sposobna takšne manipulacije,« je zagon teorije zarote pojasnil profesor Peter Knight z univerze v Manchestru.
No, če je bil Bill Kaysing prvi, pa seveda ni bil edini. Med »resnimi« deli velja omeniti vsaj še film iz leta 2001 z naslovom Nekaj smešnega se je zgodilo na poti do Lune (A Funny Thing Happened on the Way to the Moon) režiserja, scenarista in producenta Barta Sibrela. Ta je zaslovel predvsem po tem, da ga je leta 2002 Buzz Aldrin, eden izmed članov posadke Apolla 11, udaril v čeljust, ko ga je Sibrel nadlegoval in ga označil za revo in tatu ter zahteval, naj priseže na Sveto pismo, da je dejansko bil na Luni.
Razlage jih ne prepričajo
Teorij o tem, kako so nam »prodali« potovanje na Luno, je kar nekaj, številne pa vključujejo tudi raznorazne hollywoodske mojstre. Posamezni teoretiki zarot tako trdijo, da pristanka na Luni Nasa ni le posnela nekje na Zemlji, temveč da je za snemanje prizorov tudi najela kar enega najboljših režiserjev tistega časa Stanleyja Kubricka. Zgodba pravi, da je Kubrick po uspehu filma 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey, iz leta 1968) dobil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti, zagovorniki te teorije pa kot »dokaz« navajajo celo Kubrickov film Izžarevanje z Jackom Nicholsonom (The Shining) iz leta 1980, v katerem je mali Danny nosil pulover z napisom Apollo 11. To naj bi bilo, kdo sicer ve, zakaj, režiserjevo subtilno priznanje krivde.
Seveda se ob tem pojavlja tudi vprašanje, kje, če ne na Luni, naj bi posnetki nastali. In tudi na to imajo teoretiki zarot »prepričljiv« odgovor. Najpogostejša lokacija, ki jo omenjajo, je tako z vesoljem oziroma obiski Nezemljanov že tako tesno povezano zloglasno Območje 51 v Nevadi, kasneje pa so se začeli omenjati tudi puščavski predeli Islandije.
Glavni argumenti, zakaj vse skupaj ni bilo posneto na Luni, se vedno znova vrtijo okrog vizualnih anomalij. Te med drugim omenjajo zastavo, ki plapola, pri čemer se teoretiki zarot sprašujejo, kako lahko zastava plapola, če na Luni ni vetra. Nasa pojasnjuje, da je bila zastava pritrjena na vodoravno teleskopsko palico, ki se ni popolnoma iztegnila, astronavti pa so jo med postavljanjem zatresli, kar je v vakuumu povzročilo dolgotrajno nihanje. Ob tem govorijo o manjkajočih zvezdah, ki jih na fotografijah s površja Lune ni videti, na kar astronomi odgovarjajo, da je šlo za fotografiranje pri močni sončni svetlobi na svetli lunarni površini. Da bi ujeli astronavte v belih skafandrih, je moral biti čas osvetlitve kratek, kar je preprečilo, da bi se šibka svetloba zvezd zabeležila na film. Mnogi, vključno z že omenjenim Kaysingom, pa so denimo trdili tudi, da ljudje ne bi preživeli prehoda skozi pasove močnega sevanja, ki obdajajo Zemljo, na kar so znanstveniki odgovorili, da je bil prehod hiter (kot hoja po žerjavici) in da je aluminijasta lupina plovila nudila zadostno zaščito. Z drugimi besedami, za vsak dvom obstaja znanstvena razlaga, kljub številnim pojasnilom pa teorija vztraja; verjetno tudi zato, ker pri vsem skupaj ne gre le za fiziko, ampak bolj za psihologijo. V svetu, ki je prenasičen z informacijami in v katerem umetna inteligenca vedno bolj omogoča ustvarjanje popolnoma realističnih lažnih posnetkov (»deepfakes«), postaja ločnica med resnico in fikcijo vse bolj zamegljena. »Če lahko danes v svoji sobi ustvarim pristanek na Luni s pomočjo računalnika, zakaj tega ne bi mogla storiti vlada z milijardami dolarjev pred petdesetimi leti?« so se denimo spraševali mladi dvomljivci na družbenih omrežjih ob spremljanju misije Artemis. Odgovori pa jih očitno ne prepričajo. In ko podobna mišljenja začnejo izražati še slavni, kot ga je denimo v zvezi z (ne)pristankom Luni nazadnje ob koncu prejšnjega leta vplivnica Kim Kardashian, ki je prepričana, da je bilo vse skupaj lažno, je mera polna. Sicer pa se poleg tega, da številni ne verjamejo v pristanek človeka na Luni, veča tudi število tistih, ki ne verjamejo niti, da Luna, za kakršno jo imamo, sploh obstaja. Po njihovem mnenju gre za votel, celo umeten objekt, teorije zarote, ki so se spletle okoli tega, pa nadalje mejijo že na pravljice. A o njih kdaj drugič.
