Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
***
Pismo
Z občudovanjem je s prsti podrsal po napisu »Opus Magnum«. Nasmehnil se je, navdušenje v njem je vrelo.
»Smaragdni kamni, kmalu boste v mojih rokah.« Za zdaj mora pergament skriti in že ve natanko, kje.
Petnajst let kasneje
Matjaž je potegnil še zadnji dim, vrgel ogorek na tla in ga pohodil.
Moral bo nehati vleči to sranje. V usta si je vrgel dva žvečilna gumija in se zazrl v stransko ogledalo poštarskega kombija.
»Pa dajmo. Kocka je padla!«
Pogledal je proti elegantni in ponosni utrdbi mestne knjižnice.
Nekoč dvorec, danes pa čudovita knjižnica.
In v njej dela vilinsko bitje – z dolgimi zlatimi lasmi, ki plešejo okoli njene vitke postave kot svileni valovi. Še preden bi naredil dober korak naprej, ga je zadel tresk. Od udarca so pisma poletela po zraku.
»Kaj za vraga …«
»Se vam iskreno opravičujem, kakšna neroda sem danes!«
Zagledal se je v sivolasega gospoda z mršavimi brki in črnim klobukom, poveznjenim globoko na oči.
»Že dobro, tudi sam nisem ravno gledal, kje hodim.«
Matjaž se je sklonil, da bi pobral pisma.
»Naj se vam oddolžim.« V naglici je pobral pisma in mu jih potisnil v naročje.
»Še enkrat se vam opravičujem.«
Poveznil si je klobuk še nižje in pokimal v pozdrav.
Oddahnil si je, vse gre po načrtu. Ni opazil podtaknjenega pisma. Dolgo je razmišljal, kako se ji neopazno približati. Ve, da je že vsa policija v Sloveniji obveščena, da se je vrnil.
Samo zaradi tistega izdajalskega cepca.
Mu bo oprostila in predala dokumente, ki jih je skrila zanj?
Popravil si je klobuk in stopil iz sence drevesa.
Lahko samo upa, da ji je čas zacelil rane.
Začutila ga je. Lahkotno se je obrnila, povsem vsakdanje. Kot da zanj ne bi vedela – kot da ga ne bi čakala. Prav, prizna – že petnajst minut se nastavlja tu in pogleduje na uro. Zamuja!
»Pozdravljena, Viktorija.« Njegov nasmeh in te presneto prikupne jamice.
»Pozdravljen.«
»Kako si?« Stopil je korak bliže in jo motril s temnimi očmi.
»Dobro, pa ti?« Sramežljivo si je popravila očala.
»Ah, dajta no!« se je oglasila sodelavka Marta. »Že pet mesecev vaju gledam, kako se slačita z očmi. Vajine misli so tako glasne, da jih še mrtvi slišijo.«
Nerodno, ko nekdo drug razgali njune misli na tako spontan, »tebi nič, meni nič« način.
Matjaž se je refleksno počohal za tilnikom. »Hotel sem te vprašati, ali bi šla kdaj na kavo.»
»Kavo?« Marta se je prisukala k njima in vzela pošto. »Vidva sta to poglavje že preskočila. Ta je zate, Viktorija.« Pismo zanjo, je pomislil Matjaž, prej ga ni bilo. Sodelavka je pomežiknila Viktoriji in odhitela.
»Torej … Bi šla z menoj na zmenek?«
»Z veseljem …. Mislim, seveda.«
Pogledala je pismo v roki. Zastal ji je dih.
»Kje si dobil to pismo?«
»Kakšno pismo?«
»To!« mu je pomahala s kuverto pred nosom.
»Ne vem …«
»Kako si potem razlagaš tole? Saj ni kar padlo z neba!«
»Čakaj … Preden sem vstopil, je vame treščil možakar s črnim klobukom. Pomešal mi je pošto in mi jo potisnil v roke … To je vse.«
Vedela je. Tukaj je bil. On.
»Kako me je našel?« Glavo je potisnila v dlani. »Saj ne more biti res!«
Začutila je njegove roke in nato močno telo, ki jo je privilo k sebi.
»Umiri se. Nihče ti ne bo storil žalega. Prej mu odsekam glavo in jo nataknem na kol!« Objel jo je tesno, kot bi bil njen ščit.
»Viktorija, resno mislim.« S palcem jo je pobožal po licu. »Lahko mi zaupaš.«
Še nikdar ni občutila takšnega viharja v srcu, kot ga je zdaj, v tem trenutku. Njegova bližina je v njej zbujala brbotajoče sile, ki so se dvigale iz trebuha v prsni koš in se zlile v dušo njenega telesa.
»Vem,« je rekla. In res, prvič v življenju je zaznala resnico v dotiku.
Še vedno so mu odzvanjale besede v glavi, medtem ko je preskakoval stopnice.
»Odidi stran!« Vedel je, da je njegov prijatelj mislil dobro. Morda bi ga moral poslušati. Toda ne danes.
»Viktorija?« Vrata so bila priprta. Vstopil je.
V tančico zaviti prostori so izvabljali mistično globino.
»Viktorija?« je zašepetal, še tišje.
»Vem, kaj išče!« Če bi bil mačka, bi zdaj visel s stropa – pojavila se je za njim kot fantom.
»V pismu je napisal, naj mu predam tole.« Pomahala je s pergamentom.
»Našla sem ga – ah, ne boš verjel, kje vse sem ga iskala. Bil je za zabitimi latami na podstrešju.«
»Ne razumem? Kdo, kaj, zakaj?«
Opazovala ga je kot plašna miš.
»Moj oče,« je izdavila. »Zanj je razpisana tiralica zaradi raznih tatvin zgodovinskih artefaktov.«
Zazijal je kot lanterna v noči.
Pokazala mu je pergament in razložila, kaj pomenijo alkimistični zapisi o legendah, ki so govorile o bogu Hermesu in hermetični filozofiji.
»Tisti, ki bo razumel, lahko doseže popolno moč.«
»Saj ne misliš res verjeti v to? Nismo v Harryju Potterju!«
»Potter je fantazija.«
»Tole mi ne zveni nič drugače. Kaj, tvoj oče bi rad postal bog vseh bogov?«
»Moj oče hrepeni po smaragdnih kamnih. Na njih naj bi bili zapisani mistični teksti.«
»In kje naj bi bil ta kamen? V deželi Nikoli?«
»Nihče ne ve. Nazadnje so jih našli v grobnici Hermesa. Od takrat so izgubljeni.«
»Torej … nikoli niso obstajali.«
»Tako pravijo tudi za Atlantido. Pa vendar …« Skomignila je.
»Kaj boš zdaj?«
Povesila je ramena in vzdihnila.
»To prekletstvo, ki mi sledi kot smrt kugi, bom končala!« Odmaknil ji je pramen las za uho.
Strast, ki je tiho tlela, je izbruhnila kot vulkan.
Ko ga je v mesečini zagledala, kako prihaja proti njej, jo je preplavil spomin na otroštvo. Občudovala ga je, ko ji je razlagal legende in zgodovinske podvige.
Bil je njen heroj. Zdaj, vklenjen v lisice, je bil kot kralj Artur v svoji zadnji bitki.
Njen heroj je padel.
»Plemenita in lepa kot tvoja mama.« Namenil ji je nasmeh, vdan v usodo.
»Lahko bi bilo drugače, oče.«
»Drugače, da … Če moja sebičnost ne bi bila tako kruta.« Odtegnil se je policistu.
»Si razvozlala uganko?«
Samo strmela je nazaj.
»Si! Vedel sem, da jo boš.« Potisnili so ga v avto.
»Moja pametna punca,« so odmevala njegove zadnje besede.
»Si dobro?«
Matjaž ji je ovil roke okoli ramen. Drhtela je.
»Mislim, da sem.«
»Te peljem domov?«
»Kaj pa če bi šla na zmenek?«
»Kaj imaš v mislih?«
»Egipt. Tam je nekaj, kar moram raziskati.«
»Saj ne misliš …?«
Poljubila ga je.
»Natanko to mislim.«
