To je bil več kot zgolj preizkus tehnologije. Misija Artemis II, ki se je te dni zmagoslavno končala s pristankom v Tihem oceanu, je v prvi vrsti zgodba o človeškem pogumu, ranljivosti in o kolektivnem duhu, ki nas žene v neznano. V kapsuli orion so sedeli štirje posamezniki, toda, kot so večkrat poudarili tudi vesoljski popotniki sami, na Luno je z njimi potovalo celotno človeštvo.
Tišina v nadzornem središču v Houstonu je bila tistih šest minut skorajda otipljiva. To ni bila zgolj odsotnost zvoka, ampak tišina, polna zadrževanja diha in potnih dlani, ki so se oklepale robov nadzornih pultov. Visoko nad Zemljo, nekje na robu atmosfere, je vesoljska kapsula orion ob ponovnem vstopu v atmosfero treščila ob nevidni zid zraka s hitrostjo, ki je presegala 39.000 kilometrov na uro. V tistem trenutku se je plovilo ovilo v plazmo, v ognjeni plašč, ki je dosegel neverjetnih 2760 stopinj Celzija. Radijske zveze so bile prekinjene. Nihče na Zemlji ni mogel vedeti, ali so štirje potniki v tej majhni, ognjeni krogli še živi.
Na krovu ladje ameriške mornarice USS John P. Murtha, ki je v vodah Tihega oceana čakala na vrnitev posadke, so mornarji in potapljači zrli v nebo.
Kot čarovnija
Za nas, ki nismo strokovnjaki za orbitalno mehaniko, se je vesoljski polet bržkone zdel kot čarovnija. Toda za inženirje, matematike in reševalce je to zgolj fizika, kjer meja med zgodovinskim uspehom in nepredstavljivo tragedijo pogosto sloni na nekaj milimetrih vrhunskega tehnološkega materiala na toplotnem ščitu. Nato, po neskončno dolgih šestih minutah, se je skozi statiko radijskih valov prebil glas. Bil je rahlo utrujen, vendar povsem miren glas poveljnika Reida Wisemana. Orion je preživel. Človeštvo se je vrnilo s poti okoli Lune, prvič po več kot 50 letih.
Ko poskušamo razumeti pomen misije Artemis II, pa se lahko prehitro izgubimo v številkah. Govorimo o milijardah dolarjev, o potisku raketnih motorjev, o rekordnih več kot milijon kilometrih, ki so jih prepotovali in s tem podrli rekord misije Apollo 13 iz leta 1970.
Toda če odmislimo hladno kovino, kompozitne materiale in zapletene algoritme, ostane tisto, kar je pri raziskovanju vesolja najbolj fascinantno – človek. Artemis II namreč ni samo zgodba o raketah. Je zgodba o štirih ljudeh, ki so deset dni bivali v prostoru, velikem kot dva malo večja avtomobila, in zrli v črnino, ki je ne moremo doumeti, naj si še tako prizadevamo. Je pa tudi zgodba o tisočih neopevanih junakih na tleh, katerih nočne more in odrekanja so omogočili to potovanje.
»To ni zgolj ameriški dosežek in ni zgolj kanadski dosežek. To je globalno prizadevanje. Dejstvo, da na Luno pošiljamo nekoga, ki ni iz Združenih držav, kaže na to, kako zelo smo napredovali v našem razumevanju, da mora biti vesolje prostor sodelovanja, ne tekmovanja,« je komentiral Jeremy Hansen, ki je bil na misiji, sicer pa prihaja iz Kanade.
Če bi primerjali arhivske fotografije posadk programa Apollo iz poznih šestdesetih let s fotografijo posadke Artemis II, bi takoj opazili tektonski premik v tem, kako človeštvo danes vidi samo sebe. Zlata doba raziskovanja vesolja je bila zgrajena na plečih izjemnih, vendar izključno belih, moških vojaških testnih pilotov. Artemis II pa je v globoko vesolje ponesel odsev sodobnega sveta.
Christina Koch, specialistka misije, ni samo inženirka briljantnega uma. Je prva ženska, ki je zapustila nizko zemeljsko orbito in se zazrla v kraterje na temni strani Lune. Njena pot do zvezd ni vodila skozi sterilne laboratorije. Preden je postala astronavtka, je zime preživljala v raziskovalnih postajah na Antarktiki. Tam, v najbolj ekstremnem, mrzlem in izoliranem okolju na našem planetu, se je naučila tistega, kar v vesolju šteje največ – kako ohraniti zdrav razum, ko si popolnoma odrezan od sveta.
Ob njej je sedel pilot misije, Victor Glover. Kot prvi temnopolti človek, ki je poletel proti Luni, Glover nosi na svojih ramenih edinstveno težo ameriške zgodovine. V državi, ki se še vedno spopada z demoni rasne neenakosti, je njegov polet izjemnega pomena. Glover je človek dveh svetov – na eni strani hladnokrven vojaški pilot z več kot 3000 urami letenja, na drugi strani globoko premišljen človek. Med svojim prejšnjim bivanjem na Mednarodni vesoljski postaji je pisal poezijo in redno pošiljal fotografije zemeljskih oceanov in puščav. Globina njegovega opazovanja sveta daje misiji dušo, ki jo suhoparna poročila o delovanju motorjev ne morejo ujeti.
Prvi Neameričan
Mednarodni značaj misije je poosebljal omenjeni Jeremy Hansen, predstavnik Kanadske vesoljske agencije. Prvi Neameričan, ki je poletel proti Luni. Kanada morda nima proračuna supersile, vendar ima tradicijo izjemnih strokovnjakov na področju robotike in znanosti. Hansen, nekdanji bojni pilot in preživetveni inštruktor v neizprosni kanadski divjini, je v posadko prinesel tiho, stoično moč. To je bil projekt združenega sveta, v katerem tudi manjše države igrajo ključno vlogo. Navsezadnje je Evropska vesoljska agencija prispevala del osrednjega plovila, ki je svoje delo opravil izjemno.
Na čelu te raznolike ekipe pa je bil poveljnik Reid Wiseman. Kot najstarejši človek, ki je kdajkoli letel tako daleč v globoko vesolje, je prevzel tisto vrsto odgovornosti, ki bi marsikoga strla. Biti poveljnik misije ne pomeni poznati vsakega stikala na komandni plošči. Poveljnik je sidro za preostale tri člane posadke. V okolju, kjer lahko ena sama napačna odločitev vodi v katastrofo, je Wiseman s svojo izkušeno, prizemljeno držo, tudi človeško toplino in imenitnim smislom za humor (tako so ga v prenosu v živo opisali njegovi kolegi) poskrbel, da je »družina« v kapsuli delovala kot enoten, brezhiben organizem.
»Ne gre za to, kam gremo, temveč s kom gremo. Ko smo zaprti v tisti majhni kapsuli, nismo več zgolj sodelavci, postati moramo družina. In vedeti moramo, da imamo za sabo še veliko večjo družino več tisoč ljudi na tleh, ki prav tako niso spali, da bi mi lahko varno leteli,« Wiseman dejal na tiskovni konferenci pred poletom.
Vendar pa bi bilo krivično vso slavo pripisati samo tistim štirim, ki so bili deležni breztežnosti. Artemis II je zmagoslavje desettisočev posameznikov, katerih imen verjetno ne bomo nikoli prebrali v učbenikih zgodovine. To so ljudje, ki so v mesecih pred izstrelitvijo živeli na kavi in stresu.
Ena najbolj dramatičnih, čeravno najmanj poznanih zgodb te misije se je odvila mesece pred vzletom. Med testno misijo Artemis I, ki je letela brez posadke, so inženirji po vrnitvi kapsule zaznali nekaj alarmantnega. Toplotni ščit se je obrabil bistveno bolj in na drugačen način, kot so predvidevali računalniški modeli. Za inženirje, zadolžene za varnost, je bilo odkritje nočna mora. Ko pošiljaš v vesolje lutke iz steklenih vlaken, je nepričakovana obraba ščita zanimiv tehnični podatek. Ko so v kapsuli privezani štirje tvoji kolegi s srčnim utripom in družinami, je to vprašanje življenja in smrti.
Mesece pred izstrelitvijo misije Artemis II so ti junaki v pisarnah v Houstonu in v centrih Nase po vsej Ameriki preživljali neprespane noči. Preračunavali so tveganja, spreminjali kot, pod katerim bodo morali vstopiti v atmosfero, in dobesedno pisali nova pravila fizike materialov, da bi zagotovili, da posadka ne bo zgorela v plazmi.
Deset dni življenja
Človeška zgodba se je pisala tudi na drugačen način. Naj spomnimo, da je posadka poimenovala nekaj kraterjev, ki jih prej nismo poznali. Enemu so dali ime Carroll, po soprogi poveljnika misije, Wisemana, ki je nedavno umrla po hudi bolezni, tako da zdaj živi sam z dvema hčerama.
Še ena globoka zgodba misije se je odvijala daleč stran, 400.000 kilometrov od vsega, kar poznamo. Ko je kapsula zdrsnila okoli temne strani Lune, je za nekaj časa popolnoma izgubila stik z Zemljo. Posadka ni imela vizualnega ali radijskega stika z domom. Pred njo je bilo samo neizmerno, neskončno ožarjeno polje zvezd in kraterji nebesnega telesa, ki je mrtvo že milijarde let.
Zaradi tega kratkega obdobja popolne izolacije človek ne more ostati nespremenjen. Astronavti, ki so to izkusili, poročajo o fenomenu »overview effect« (opisno bi lahko prevedli kot učinek pogleda od zgoraj). Gre za kognitivni premik, ki se zgodi, ko opazuješ naš planet od daleč. Iz oriona, tam daleč za Luno, Zemlja ni več razdeljena s političnimi mejami, ni več prizorišče vojn, ideoloških spopadov in vsakodnevnih trivialnosti, pač pa je krhka modra frnikola, ovita v tanek sloj plina, edini dom, ki ga bomo kdaj imeli. V trenutkih, ko so štirje člani posadke zrli nazaj proti tisti modri piki, so v svoji ranljivosti našli najmočnejši izraz človeške povezanosti.
Živeti deset dni v modulu, ki ne ponuja nobene zasebnosti, pomeni, da so morali Kochova, Glover, Hansen in Wiseman delovati kot ena duša. Morali so brati misli drug drugega, tolerirati drobne navade, se skupaj smejati in skupaj premagovati trenutke strahu, ki jih astronavti redko priznajo javnosti. Tista majhna jeklena in kompozitna kletka, prežeta z vonjem po ozonu in recikliranem zraku, je bila mikrokosmos v njegovi najboljši izvedbi – sodelujočega, razmišljujočega človeka, predanega višjemu cilju.
Misija je uspešno zaključena. Oprema bo preučena, podatki bodo analizirani, inženirji pa so že pogledujejo proti misiji Artemis III. Na Luno naj bi se sicer podala Artemis IV, leta 2028.
Prava zapuščina pa je, čemur je neki Nasin komentator med prenosom dejal Lunino veselje (»moon joy«). V času, ko je družba razklana zaradi kriz, cinična zaradi politike in prestrašena zaradi prihodnosti, nam je ta misija ponudila nekaj prepotrebnega – trenutek čistega, neokrnjenega občudovanja. Ko je svet spremljal varno vrnitev štirih popotnikov, smo za trenutek pozabili na vse, kar nas ločuje, in se spomnili tistega, kar nas združuje. In navsezadnje naše sposobnosti, da sanjamo in te sanje z jekleno voljo in znanostjo spremenimo v resničnost.
