Živimo v svetu nenehnih obvestil, umetne svetlobe in betonskih labirintov. Evolucijsko gledano smo ljudje tisočletja živeli v tesnem stiku z naravo, danes pa v razvitem svetu več kot devetdeset odstotkov svojega časa preživimo v zaprtih prostorih. Ta drastičen odmik od našega naravnega habitata terja visok davek: soočamo se z globalno epidemijo stresa, izgorelosti, anksioznosti in depresije. Toda rešitev se morda ne skriva zgolj na terapevtskem kavču ali v lekarni.
Vse bolj uveljavljena veja medicine, imenovana ekološka terapija ali ekoterapija, prinaša preprosto, a revolucionarno spoznanje. Narava ne le pomirja – narava dobesedno zdravi.
Kaj se zgodi v našem telesu?
Ekološka terapija ni le novodoben trend za ljubitelje narave, temveč tudi strukturiran pristop k izboljšanju duševnega in fizičnega zdravja, ki ga vse pogosteje podpirajo stroge znanstvene raziskave. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da nas narava pomirja zgolj zato, ker nas fizično odmakne od vsakodnevnih težav. Vendar so sodobne nevrološke in biokemične študije pokazale, da gre za globok fiziološki odziv.
Ko stopimo v gozd, se v našem telesu sproži verižna reakcija. Zgodi se drastičen padec kortizola. Meritve kažejo, da se raven kortizola, ki je glavni stresni hormon, po zgolj dvajsetih minutah bivanja v naravi znatno zniža. Manj kortizola pomeni manjši občutek tesnobe in hitrejše okrevanje po stresnih dogodkih.
Drugi rezultat hoje po gozdu je aktivacija parasimpatičnega živčnega sistema. Stresno mestno okolje nas drži v stanju »boja ali bega« (simpatični živčni sistem). Narava pa deluje kot stikalo, ki preklopi naš organizem v stanje počitka in prebave (parasimpatični sistem). Krvni tlak pade, srčni utrip se upočasni, prebava se normalizira.
Drevesa in rastline v zrak sproščajo fitoncide – protimikrobne organske spojine, s katerimi se zaščitijo pred insekti in boleznimi. Ko te spojine vdihavamo ljudje, to neposredno spodbudi proizvodnjo naših celic, imenovanih »naravne ubijalke« (celice NK), ki so ključne za močan imunski sistem in celo obrambo pred rakavimi obolenji.
Na zdravniškem receptu: »Vzemite dve uri gozda«
Kar se je začelo na Japonskem v osemdesetih letih kot šinrin-joku (»gozdna kopel«), danes postaja uradna medicinska praksa na Zahodu. V nekaterih državah je ekološka terapija že integrirana v javni zdravstveni sistem.
Škotska (na območju Shetlanda) je bila ena prvih – tam so zdravniki leta 2018 dobili pooblastilo, da bolnikom namesto zdravil ali ob njih dobesedno predpišejo opazovanje ptic, sprehod ob obali ali nabiranje naplavin za zdravljenje visokega krvnega tlaka in anksioznosti. Leta 2020 se ji je pridružila Kanada z nacionalnim programom PaRx (A Prescription for Nature), v sklopu katerega zdravniki pacientom predpisujejo brezplačne letne vstopnice za nacionalne parke, da bi izboljšali njihovo duševno zdravje.
»Ljudje smo del narave in naš ritem je ritem narave. Ko hodimo po gozdu, se naš živčni sistem umiri, saj se vrnemo v okolje, za katero smo bili ustvarjeni. Gozdna medicina ni alternativna praksa, je preventivna medicina v svoji najbolj čisti obliki,« pravi dr. Qing Li, imunolog na medicinski univerzi v Tokiu in eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za gozdno medicino.
Magična meja: 120 minut na teden
Koliko časa naj preživimo v naravi, da lahko opazimo oprijemljive zdravstvene koristi? Obsežna britanska študija, objavljena v prestižni znanstveni reviji Nature (Scientific Reports), v kateri je sodelovalo skoraj 20.000 ljudi, je postregla z natančnim odgovorom: 120 minut na teden.
Zanimivo je, da ni pomembno, ali ti dve uri »opravite« v enem dolgem sobotnem pohodu ali pa ju razdelite na krajše, 15- do 20-minutne dnevne obiske bližnjega mestnega parka. Koristi so bile enake. Tisti, ki so v naravi preživeli manj kot dve uri tedensko, niso poročali o bistveno boljšem počutju kot tisti, ki sploh niso šli ven – 120 minut je torej »terapevtski odmerek«.
Kako pravilno izvajati ekološko terapijo?
Gozdna kopel ni rekreacija. Cilj ni priti na vrh hriba z visokim srčnim utripom in pametno uro, ki meri porabljene kalorije. Cilj je prisotnost. Za pravo ekoterapevtsko izkušnjo poskusite naslednje.
Odložite zaslone: Pametni telefon pustite v žepu in izklopite zvok. Če v naravi poslušate podkast ali preverjate e-pošto, vaši možgani ostanejo v stresnem, urbanem načinu delovanja.
Uporabite vsa čutila: Zavestno opazujte vzorce na lubju, poslušajte šelestenje listja in petje ptic, tipajte mah ali vodo v potoku in globoko vdihnite vonj prsti. Fokusiranje na čute takoj prekine tesnobno premlevanje misli.
Upočasnite tempo: Hodite počasi in brez cilja. Dovolite si, da vas vodi radovednost, ne pa želja po tem, da bi nekam prispeli.
V času, ko postajamo vse bolj odvisni od tehnologije in vklenjeni v hiter tempo sodobnega sveta, je narava ostala naš najmočnejši, najlažje dostopen in popolnoma brezplačen zaveznik. Ekološka terapija nas opominja na starodavno resnico, ki jo je sodobna znanost končno potrdila: skrb za duševno zdravje ni vedno zapletena. Včasih je dovolj že, da obujemo čevlje, odpremo vrata in preprosto – zadihamo z gozdom.
