Na dvorišču samostana v Mekinjah je bilo tisto soboto mogoče izvedeti marsikaj, česar človek, ki se z ovcami srečuje predvsem na pašniku ali fotografijah, ne ve. Na primer, da mora biti dobra volna dolga, fina in čista. Da se pri sortiranju brez milosti izloči vse, kar je prekratko ali umazano. Da ima ovca lahko na sebi precej več volne, kot bi človek sklepal po njenem nekoliko nedolžnem pogledu. In tudi, da je lahko ovčje mleko presenetljivo dobra osnova za sladoled.
Praznik drobnice, ki ga je pripravilo Društvo rejcev drobnice Kamnik, je v Mekinje pripeljal rejce, njihove živali, izdelovalce izdelkov iz volne in mleka ter obiskovalce, ki so prišli preverit, zakaj je okoli drobnice v zadnjih letih znova toliko zanimanja. Dogodek so pripravili ob 25-letnici društva v okviru projekta Drobnica je naša prihodnost.
»Namen tega dogodka je predstavitev reje drobnice, ker je drobnica pri nas še vedno zelo obrobna dejavnost in tudi v mislih ljudi ni zelo pogosto,« je povedala Marjana Cvirn, tajnica Društva rejcev drobnice Kamnik. Prav to želijo rejci spremeniti. Pokazati, da ovce in koze niso samo živali na pašniku, ampak da iz njihove reje nastajajo živila, volna in številni drugi izdelki.
In ker je najboljši način za prepričevanje pogosto kar preizkus, je bilo mogoče izdelke tudi pokusiti. Na stojnicah so se vrstili siri, jogurti in drugi izdelki iz ovčjega in kozjega mleka, na jedilniku pa je bila tudi jagnjetina. Za sladkosnede je bil med bolj nenavadnimi ponudniki Jan Cokan s Kmetije Konda iz Bele krajine. Njegov adut je bil – sladoled iz ovčjega mleka.
»V poletnih časih je zelo zaželen. Zdaj gre sezona proti koncu, zato je izbira že nekoliko manjša,« je povedal Cokan, medtem ko so obiskovalci ugotavljali, da ovčje mleko očitno ni samo za sir.
Ovca, mleko in moja roka
Cokan prihaja iz Starega trga ob Kolpi oziroma doline pod njim, imenovane Dol. Na družinski kmetiji redijo približno 500 živali, med njimi bovško pasmo in vzhodnofrizijske ovce, predvsem zaradi mleka. Po izobrazbi je elektrotehnik oziroma elektronik in pravi, da ga kmetijstvo ne vleče nujno tako močno kot njegovo strokovno področje. Kljub temu je ob stojnicah hitro postalo jasno, da dobro pozna razliko med industrijskim in domačim izdelkom.
»Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko je dela in garanja, da se ti izdelki danes tukaj prodajajo. Marsikdo reče, kako je to drago, ko pa vidi, kako so industrijski izdelki poceni. Ja, seveda, tisto je industrijsko. Domači kmet pa dela dneve in noči, da se vse to naredi,« je dejal.
Na sejme in prireditve sicer prihajajo pogosto, tudi čez mejo na Hrvaško. Tam po njegovih izkušnjah domače izdelke, predvsem tiste iz ovčjega mleka, nekoliko bolj cenijo. Sam je iz Štajerske, kjer ovčje mleko in izdelki iz njega niso bili ravno njegova najljubša hrana. Potem je poskusil tukaj. »Ko pa sem pokusil to zadevo tukaj, sem videl, da je zelo težko iti nazaj na kaj drugega,« se je zasmejal. Podobno kot mleko ima svojo zgodbo tudi volna. Na dvorišču se je tako odvijala prava mala učna ura: najprej striženje ovce, nato sortiranje volne. Zdenka Žavbi je počakala, da so gospodje ovco postrigli, potem pa se je lotila velikega kupa volne, ki je ostal za njimi.
»Ko jo postrižemo, je moja naloga, da to volno posortiram. Umazano izločim, kratko izločim, obdržim najboljše in iz te najboljše potem lahko nekaj izdelamo,« je pojasnila. Kako pa ve, kaj je najboljše? »Volna mora biti dolga, fina in čista.« In to prepozna kar na otip. Deloma tudi na pogled. Pri sortiranju tako ni prostora za sentimentalnost. Kar ni dovolj dobro za izdelek, roma na drugo stran kupa.
Iz kupa volne do copat
Ko je volna enkrat razgrnjena, postane jasno, da ni vsaka volna enaka. Starejše ovce imajo praviloma bolj grobo volno, mlajše krajšo in finejšo. Po besedah Žavbijeve ima največ kakovostne volne ovca približno med četrtim in petim letom starosti. »Groba pomeni, da je bolj debela, da je premer vlakna večji. Tiste ne maramo v izdelkih,« je razložila, medtem ko je iz kupa izbirala uporabnejše dele.
Od ene ovce po pranju in obdelavi ostane približno od 50 do 70 odstotkov uporabne volne. Vse drugo odpade: umazanija, kratka vlakna, lanolin oziroma ovčja maščoba in znoj. Kolikšen bo izplen, je odvisno tudi od pasme in kondicije živali. In kam gre volna, ki ni dovolj dobra za izdelke? Tudi ta ni nujno za v smeti. Lahko jo uporabijo za toplo gredo ali kot gnojilo. »Ta volna bo še vedno uporabna za toplo gredo, za gnojilo, ni pa uporabna za nogavice. Iz tega ne bomo dobili dobrega izdelka,« je pojasnila.
Prav izdelki iz volne so bili eden od pomembnih poudarkov praznika. Polstenje, mikanje, tkanje in pletenje so obiskovalcem pokazali, kako dolga je pot od ovce do končnega izdelka. Volna, ki je v času razcveta umetnih vlaken izgubila velik del svoje vrednosti, se po besedah Marjane Cvirn počasi vrača. »Ko je bila industrija umetnih vlaken zelo prodorna, je volno močno izpodrinila in njena cena je padla za stokrat. Zadnjih 20 let pa se počasi vrača. Ljudje spoznavajo vrednost naravnega materiala in toplino, ki je umetni material ne more dati,« je dejala.
In če kdo dvomi, ga Cvirnova opomni kar na lastne noge. Sama že leta nosi volnene copate, ki jih je dobila v okviru enega od projektov. Sprva je bila skeptična. Potem jih je obula. »Od takrat naprej uničim ene na leto in ne morem več brez njih,« se je nasmejala.
Da bi drobnico znova videli drugače
Praznik drobnice je bil zato veliko več kot razstava ovc in koz. Na dvorišču samostana se je srečalo več svetov: rejci, ki poznajo vsakodnevno delo z živalmi, obiskovalci, ki so prišli po okuse, izdelovalci, ki iz volne ustvarjajo nove izdelke, in otroci, ki so si živali ogledovali iz precej manjše razdalje, kot so jih vajeni.
Društvo rejcev drobnice Kamnik je podobno prireditev prvič pripravilo leta 2022, ob 20-letnici delovanja. Zaradi epidemije so jo izvedli leto pozneje. Odziv obiskovalcev je bil dober, marsikdo pa je že takrat vprašal, ali se bo dogodek ponovil. Ker je priprava tako velike prireditve za majhno društvo precejšen zalogaj, so na naslednjo priložnost počakali do 25-letnice.
Tokrat so s projektom Drobnica je naša prihodnost, pri katerem sodelujejo trije partnerji, pridobili tudi sredstva na razpisu LAS Srce Slovenije. Namen ostaja preprost: povečati prepoznavnost reje drobnice, spodbuditi koga, da bi se z njo začel ukvarjati, predvsem pa pokazati potrošnikom, kaj vse lahko dobijo iz te reje.
»Ljudem želimo pokazati, da so proizvodi iz reje drobnice vredni pozornosti, da so okusni in kakovostni,« pravi Cvirnova.
Morda je bil najboljši dokaz kar sobotni vrvež v Mekinjah. Medtem ko je ena ovca potrpežljivo čakala na svojo novo pričesko, je druga že postajala del zgodbe o volni. Nekje vmes je nekdo pokušal jagnjetino, drugi ovčji sir, tretji sladoled. Otroci so gledali ovce, odrasli pa so se učili, da je med pašnikom in izdelkom na stojnici precej več dela, kot se zdi na prvi pogled.
