V Športnem parku Pale v Ajdovščini je bilo v soboto dopoldne precej bolj živahno kot običajno. Otroci so tekali naokoli, odrasli so listali po knjigah in stripih, iz zvočnikov pa so prihajali zvoki, ki so napovedovali, da se bo vsak čas začelo nekaj prav posebnega. Tokrat niso čakali na navaden sprehod po naravi, temveč na srečanje z ajdi, skrivnostnimi velikani, ki naj bi že od nekdaj živeli v gozdovih ob Hublju.
Ko se ob Hublju prebudijo ajdi iz Wajdušne
Na Palah se je začelo novo družinsko doživetje Ajdi iz Wajdušne, s katerim je Pravljično-doživljajska transverzala po Sloveniji dobila že 15. doživetje v petih slovenskih regijah. Ustvarjata jo Nina Peče Grilc in Uroš Grilc, ustanovitelja Zavoda Škrateljc, skupaj z lokalnimi partnerji. Nova pot je nastala na območju, kjer se narava, zgodovina in legende srečujejo skoraj na vsakem koraku – od mrzle vode Hublja do ostankov rimske Kastre. A otroci, ki so se tistega dopoldneva zbrali na izhodišču, niso prišli poslušat zgodovinskega predavanja. Prišli so po skrivnost. In ta se je začela razkrivati že pred prvim korakom na pot.
Odprtje je povezalo glasbo, ples in pripoved. Otroci so se najprej srečali z zgodbo o burji, nato pa zaplesali pravi ajdovski ples. Kmalu je bilo jasno, da bodo tokrat odrasli precej težje ostali zgolj opazovalci. Otroci so jih vlekli naprej, spraševali, ugibali in iskali sledi. Prav takšno aktivno sodelovanje je bistvo Škrateljčevih doživetij, ko obiskovalec ni gledalec, ampak postane del zgodbe.
Uroš Grilc je Ajde iz Wajdušne najprej ustvaril kot strip. V njem se Bor in Ajda srečata z ajdi, velikani, po katerih je Ajdovščina dobila ime, zgodba pa ju vodi skozi naravno in kulturno dediščino kraja. Strip je izšel že leta 2022, zdaj pa so njegovi junaki stopili iz knjige v gozd. »Ajdi iz Wajdušne so velikani, ki od nekdaj živijo v gozdnem kraljestvu Hubelj,« so njihovo skrivnost opisali pri Škrateljcu. Eden od njih je Wajduc, starešina ajdov, ki so mu ljudje nadeli ime Lipovec, družbo pa mu delata Črna jelša in Maklen.
Tri kilometre do skrivnosti
Ko se je skupina pod vodstvom interpretativnih vodnic odpravila s Pal, je bilo vzdušje nekoliko drugačno. Zdaj ni šlo več za predstavo, ampak za odpravo. Otroci so dobili svoje naloge in začeli zbirati pečate ter črke skrivne besede. Vsaka postaja je pomenila nov korak k rešitvi misije. Pot vodi po gozdni poti ob Hublju vse do njegovega izvira. Krožna trasa sledi naravoslovni učni poti, nato pa se prek Škola vrne na izhodišče. Dolga je približno tri kilometre, za celotno doživetje pa si je treba vzeti okoli dve uri in pol. Namenjena je otrokom, starejšim od pet let, priporočena pa je lahka pohodna obutev.
Toda kilometri so pri tem skoraj najmanj pomembni. Otroci so se ustavljali ob posameznih točkah, iskali odgovore in opazovali gozd, odrasli pa so ob njih znova dobili priložnost pogledati na znano pokrajino z nekoliko drugačnimi očmi. »Velikan je stokal HU-HU-HU, škratje pa so ga spodbujali po ajdovsko: BELJ! BELJ! BELJ!« piše v zgodbi, kjer se iz vzklikanja rodi ime Hubelj.
Prav takšne drobce zgodbe otroci zdaj iščejo tudi v naravi. Pri tem spoznavajo drevesa, reko, gozd in sledove človeka, hkrati pa jim ni treba poslušati razlage, ki bi jo po nekaj minutah pozabili. Naravoslovje in zgodovina sta skrita v igri. Ajdovščina ima za takšno pripovedovanje posebno dobro kuliso. Današnje mesto je zraslo ob nekdanji rimski utrdbi Kastra, ki je bila del obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum. Tudi Ajdovski zid na Zaplani je del iste zgodovinske zgodbe, zato se nova pustolovščina lepo vključuje v širši prostor rimskega obrambnega sistema.
Na koncu poti otroke čaka še zadnja naloga. Ko zberejo vse pečate in črke ter odkrijejo skrivno besedo, postanejo varuhi Wajdušne. Za opravljeno misijo jih v TIC Ajdovščina čaka tudi wajdovska nagrada. Za vstop v doživetje potrebujejo Wajdovsko bukvico, didaktično beležko z nalogami, ki postane njihov spremljevalec na poti.
Prav v tem je morda največja posebnost nove poti. Knjiga in prostor se ne končata vsak zase. Otrok lahko najprej bere zgodbo, nato pa stopi vanjo. Junaki iz stripa postanejo del njegovega raziskovanja, gozd pa kulisa, v kateri mora sam poiskati odgovore.
Ko se je skupina po dobrih dveh urah vračala proti Palam, so otroci že vedeli precej več o Hublju, ajdih in Ajdovščini. Predvsem pa so dobili občutek, da zgodovina ni nekaj, kar je vedno zaprto v vitrini ali zapisano v učbeniku. Lahko se skriva tudi med drevesi, ob reki in v zgodbi o velikanih.
Ajdi iz Wajdušne so tako na svoji prvi veliki odpravi naredili prav to, kar so jim namenili ustvarjalci: »Otroke smo ponovno zvabili v gozd, odrasle pa prepričali, da je mogoče naravno in kulturno dediščino spoznavati tudi skozi igro, domišljijo in skupno družinsko pustolovščino,« je dogajanje povezal Uroš Grilc in spomnil, da je z novim doživetjem Škrateljčeva transverzala dosegla 15 pravljičnih postaj, Ajdovščina pa je dobila svojo pot, po kateri se je mogoče podati po sledeh starodavnih prebivalcev Wajdušne.
