Na Spodnjem trgu 11 v Škofji Loki stoji Žebljarjeva hiša. Na tem mestu domuje že vsaj zadnja štiri stoletja. Če stopimo mimo nje čez cesto proti Mestnemu trgu, moramo skozi škofjeloški Pekel, medtem ko obnovljena hiša bolj spominja na nebesa. Sedanja lastnika Emina in Blaž Hostnik sta jo kupila pred dobrim desetletjem, jo očistila do skeleta, odpeljala 17 tovornjakov navlake, zamenjala ostrešje in jo s tankočutnim odnosom do dediščine in ljudi, ki so v njej živeli, po dveletni prenovi vrnila v življenje.
O tem pričajo ohranjeno obokano pritličje, kamnit vhodni gotski portal, lesen strop z letnico 1779, ki sta ga po prenovi vrnila na njegovo mesto, podobno tudi kovana vrata, stara neverjetnih 744 let. Za obsežno in domišljeno prenovo hiše, ki je zaščitena kot kulturni spomenik, sta prejela strokovno priznanje Šole prenove.
Preživela požar
Nas pa je bolj kot sama obnova zanimala hiša. Kdo je v njej živel, kaj je doživela in kaj videla? Zagotovo marsikaj, saj na tem mestu stoji že iz časa pred letom 1698. Tistega leta je od blizu gledala, kako je Škofjo Loko zajel požar in uničil skoraj vse stavbe na Spodnjem trgu. Sama je imela srečo, saj je bila že takrat zgrajena iz kamna. Ob njej je stal vodnjak, ki je bil vse do napeljave vodovoda vir pitne vode na Spodnjem trgu in zato središče trga, kjer so se vsak dan zbirale gospodinje, ko so z vedri prihajale po vodo. Od njih je tako slišala marsikatero svežo in pikantno novico.
Škofjeloški Spodnji trg je bil trg obrtnikov in tudi v Žebljarjevi hiši ni bilo nič drugače. V drugi polovici 19. stoletja se je vanjo vselila družina, ki je izdelovala žeblje in hiši dala ime. Iz tistega obdobja se je ohranil dnevnik žebljarja Jerneja Gašperina, v katerega je zapisal modro spoznanje o tem, kako si ob koncu leta vsi domišljajo, kako bo v novem letu boljše. A kot je sklenil, bo skoraj gotovo več slabega kot dobrega, ker je že po navadi tako, da je na svetu zmeraj le slabše. Njegova žebljarska delavnica je danes obnovljena.
Vonj po goveji juhi
Nekdanja Dnevnikova novinarka Petra Mlakar je na dvorišču te hiše naredila svoje prve korake. V njej je namreč živela njena babica Štefka Prosen, po Škofji Loki in daleč naokoli znana kot teta Štefka. Ko gre danes mimo obnovljene hiše, ji je toplo pri srcu. Vesela je, da je Žebljarjeva hiša dobila novo priložnost, sama pa se ob tem spomni babice in nedeljskih kosil pri njej. »Vedno je bilo premalo prostora za vse domače, ki smo jo ob nedeljah obiskovali. Ko si stopil skozi vrata, je dišalo po goveji juhi, ki se je kuhala na štedilniku, pa po jabolčnih krhljih in potici. V sosednjem prostoru je sušila jušne rezance, ki jih je vedno pripravljala sama,« se spominja in poudari, da so bila vrata tete Štefke, ene zadnjih prebivalk te hiše, vedno na stežaj odprta, saj je dolga leta čuvala otroke znanih Škofjeločanov in ljudi iz okolice. »Ljudje od blizu in daleč, med njimi tudi mestni veljaki, ki so na delo odhajali v Ljubljano ali celo na službene poti v Ameriko, so pri njej v varstvu puščali svoje otroke. Vse je obravnavala enako, naj so bili domači, sosedovi, zdravnikovi, odvetnikovi ali tisti iz bloka. Nezavedno, vsaj tako se spominjam, jih je s svojim zgledom učila solidarnosti, strpnosti, skromnosti. Ko je kaj od tega opazila v njihovih dejanjih, jih je nagradila z enim samim bombonom pez,« izpostavi njeno skromnost in pravičnost hkrati.
V obnovljeni Žebljarjevi domačiji je danes manjši butični hotel Impressio, ki skupaj z novimi lastniki obiskovalcem pripoveduje o še eni škofjeloški dediščini – delih likovnega impresionista Ivana Groharja.
