Vas morda zanima, kako se začne dan upokojenca v naši kočici?
Torej. Zjutraj prilezem v kuhinjo, najbolj hladen prostor. Poleti je tam tako sveže, da si mila soproga največkrat obleče jopico. Pomembno je, da pač ne dobi kakšnih ozeblin.
Potem zakurim kavni aparat, tam zgoraj pa žena prižge muziko. Tako je. Brez glasbe se pri nas jutro ne more začeti!
Nekoč, ko sem postal vajenec pri časniku, je bilo drugače. Kupil sem si budilko z radijem. Natanko ob pol štirih zjutraj me je zbudil program, kakorkoli se je že temu reklo. Ko me je takole sredi noči prebudil posnetek intervjuja Edvarda Kardelja, sem sklenil, da si bom nabavil kaj bolj sodobnega. Tovariš je sicer pripovedoval o smereh razvoja, ampak mene to niti približno ni spravilo v dobro voljo. Ta je napočila šele v uredništvu, kjer nas je tajnica že čakala s kavico in ob veselih zvokih službenega radijskega aparata. Ob pol petih, ko se je uradno začel naš šiht, delovno ljudstvo ni več poslušalo govorov, marveč spodbudne viže.
-
V tistih jutrih sem na nek način zasovražil besedičenje na radijskih valovih. Seveda, vremenska poročila smo vsi radi poslušali, čeprav smo nekega jutra zaspanemu meteorologu pokvarili dan. Naš dežurni reporter ga je poklical malo pred peto uro in ga vprašal, kako kaj komentira jutranji sneg, ki nas je presenetil. Bilo je namreč v začetku maja.
»Kakšen sneg?« se je vremenar začudil. Potem je odprl okno in rekel neko besedo na »p …« Nismo mu zamerili, saj smo tudi mi, ko smo rinili po plundri, recitirali podobne vzklike.
Zdaj radio že dolgo ni več le sredstvo za proizvajanje muzike. Nekatere postaje navsezgodaj prirejajo pravcate cirkuse. Nekega jutra, ko sem ravno povohal, ali moja kava pravilno diši, se je zgoraj nad kuhinjo iz zvočnikov zaslišal pravcati direndaj. Kot bi mi kdo zavrtel posnetek žurke v petem bloku študentskega naselja iz poznih šestdesetih let. Iz dokaj zgodnjega jutra. Imam priče; tam je stanovalo kar nekaj štajerskih kolegov, ki sem jim strašansko zavidal. Jaz sem bil namreč samo čisto navaden Ljubljančan. Pika. Zadnje čase je zraslo veliko novih fakultet po drugih krajih. Verjetno zato, da bi tudi ljubljanske srajce lahko okusile študentske čage, če jim ravno ne ustreza študiranje v domači kuhinji in ob mamini hori legalis.
Kaj hočemo, svet pač divja namreč naprej.
Jaz sem se rodil v družinici, kjer je bilo vse povezano s časopisom, četrtkovim večerom na radiu – in pisalnim strojem. Nekoč mi je mila mati obljubila, da bom po kosilu lahko malo tipkal, če bom pojedel vso mineštro. Jaz sem z muko izpolnil dogovor. Oče pa se je nenadoma domislil, da mora popoldne napisati še en članek.
»A sem torej zastonj jedel?« sem ves v solzah zahlipal.
-
No, kasneje sem se tipkanja nažrl za tri življenja. Pol delovne dobe na računalniku, pri čemer so se izdelki še vedno v glavnem rodili na časopisnem papirju. Zdaj vedno več ljudi trdi, da vse, kar potrebujejo, lahko preberejo na spletu. In vidijo na zaslonih. Oh, seveda. Kar oni »potrebujejo«, a ne?
Zadnje mesece smo veliko slišali o tem, kako enotni smo bili Slovenci ob osamosvojitvi.
Na prvi seji demokratične skupščine je France Bučar oznanil konec državljanske vojne. Ja, pajade!
Nadaljevala se je, le z drugimi »orodji«.
Zato smo se lahko imeli radi, ker takrat še nismo imeli interneta. In facebooka in instagrama ter druge krame. Pa na tisoče »komentatorjev«, ki skriti za anonimnosti psujejo, pljuvajo drug drugega in kopljejo vedno novo dno neotesanosti in bolestnega brezumja. Brez slovnice in pravopisa.
Ej, moja muzika!
Glasba združuje ljudi, pravimo. Res je.
Toda, samo, dokler not in tonov ne pokvarijo črke in besede…
