Poleg tihomorskega otočka Nauru je Švica edina država na svetu, ki uradno nima glavnega mesta. V šolah po vsem svetu se sicer učijo, da je prestolnica Švice Bern, a če vprašate Švicarje – in pogledate v njihovo ustavo – ta alpska država v resnici nima glavnega mesta. Zakoni omenjajo le, da se »zvezna skupščina sestaja v Bernu« in da je »uradni sedež zveznega sveta in zveznega kanclerskega urada mesto Bern«, nikjer pa ne boste našli omembe izraza »glavno mesto«. Gre za dediščino globoko zakoreninjene težnje po decentralizaciji in čim večji enakosti med kantoni. Ko se je Švica leta 1848 preoblikovala v sodobno zvezno državo, so se ustanovitelji hoteli izogniti temu, da bi bilo v katerem od mest nakopičene preveč moči. Tako so torej takoj odpadla večja mesta, denimo Zürich, Ženeva in Basel, kot najprimernejši pa se je zaradi centralne lege ponujal Bern, ki je po velikosti sicer šele peti na lestvici švicarskih mest.
Srečanje z medvedi
Bern je majhno mesto celo za slovenske standarde, saj je po številu prebivalcev (okoli 140.000) več kot pol manjši od Ljubljane. Njegova zgodovina ne sega tako daleč v preteklost kot ljubljanska, saj so prvi zapisi o naselitvah šele iz 12. stoletja, ko naj bi mesto ustanovil vojvoda Berthold V. Zähringen. Ni težko razumeti, kaj ga je očaralo: kristalno čista reka Aare na tem območju naredi okljuk v obliki razpotegnjene podkve, sredi katere se pne polotok.
Po lokalni legendi se je vojvoda namenil naselbino poimenovati po prvi živali, ki bi jo ustrelil v tamkajšnjih gozdovih. Ker je najprej naletel na medvede (v nemščini Bären), je kraj dobil ime Bern, medvedi pa so postali zaščitni znak mesta. Lokalci se še danes počutijo zelo povezane s temi živalmi, saj v mestnem središču živi tričlanska medvedja družina. Pred 17 leti so Finnu, Björk in Ursini po vse glasnejših pritožbah aktivistov znatno razširili ogrado in jim namenili pobočje ob Aare, od koder je eden najlepših pogledov na mestno veduto. Ni znano, ali medvedom ugaja lokacija, so pa nad njo navdušeni turisti, ki skušajo v objektive ujeti zveri s slikovitimi hišicami v ozadju.
Unescovo mesto
Obiskovalce v Bernu navdušuje predvsem staro mestno jedro, ki je s srednjeveškim tlorisom, tlakovanimi ulicami, arkadami in ličnimi hišami vključeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Ob utemeljitvi uvrstitve so leta 1983 zapisali, da ima Bern »izjemno skladen koncept načrtovanja« in »odlično ohranjen srednjeveški značaj«. Za prvo je zaslužen katastrofalni požar leta 1405, po katerem so celotno mesto ponovno zgradili v enotnem slogu. Da je duh tega časa v vseh stoletjih ostal brezhibno ohranjen, pa gre pripisati švicarski nevtralnosti. Bern je ena redkih evropskih prestolnic, ki med prvo ali drugo svetovno vojno ni bila vsaj delno poškodovana.
Najbolj obiskana točka Berna je osemsto let star Zytglogge, obrambni stolp, na katerega so leta 1530 namontirali še astronomsko uro. Štiri minute pred polno uro se aktivira zapleten srednjeveški mehanizem, ki sproži zvonjenje, obenem pa oživijo tudi figurice medveda, leva in norčka, ki za skupine turistov z dvignjenimi telefoni uprizorijo kratko točko. Tisti obiskovalci, ki imajo malce več pod palcem, nato radi zavijejo pod znamenite arkade, kjer se izmenjujejo butiki in restavracije, v katerih strežejo značilne bernske jedi. Mednje sodijo sirni fondi, klobase in rösti – nariban in popečen krompir, ki ga pogosto ponudijo s slanino in topljenim sirom. Takšen tradicionalni obed, še zlasti, če ga poplaknete z vinom z vinogradniških gričev ob bližnjem jezeru Bielersee, se zlahka približa trimestnemu znesku na jedca. Švica je navsezadnje ena najdražjih držav na svetu, kar je čutiti na vsakem koraku – tudi skromno kosilo v obliki sendviča iz supermarketa, ki ga pojeste na klopci, denarnico olajša za najmanj 15 evrov.
Če je že hrana draga, obiskovalcem vsaj ni treba trpeti žeje. Mesto je namreč znano po številnih fontanah, na katere so Bernčani izredno ponosni, tudi zato, ker jih ne krasijo pomembni vojskovodje (teh v Švici zaradi njene zgodovinske nevtralnosti ni prav veliko), pač pa mitološke figure in cehovski simboli. Imajo denimo vodnjake s kipi Pravičnosti, pa čevljarja in goslača, poseben spomenik pa je posvečen tudi sistemu poštnih storitev. Bernčani se radi pohvalijo, da je voda iz več kot sto fontan pitna in vrhunske kakovosti, kar na mnoge obiskovalce napravi precejšen vtis, na prišleke iz z vodnimi viri bogate Slovenije pa niti ne. Slednje precej bolj očara čistoča reke Aare, ki v poletnih mesecih omogoča adrenalinsko osvežitev. Tok je namreč tako živahen, da namakanje ni možno, je pa podobno kot v Baslu zelo priljubljena dejavnost, ki jo imenujejo Aareschwimme – mnogi po službi svoja oblačila zložijo v posebne vreče, ki služijo kot nekakšni plovci, zakorakajo v reko in pustijo, da jih nosi tok na drugo stran mesta do posebej označenih izstopnih točk. Pred leti se je menda pogosto dogajalo, da so uslužbenci parlamenta med opoldanskim odmorom na hitro skočili v vodo in nato kar na ograjah veličastne stavbe sušili kopalke. Danes to ni več dovoljeno.
Einstein in Tobler
Da je Bern nadvse prijetno mesto za bivanje, je ocenil tudi Albert Einstein, ki je tukaj preživel nekaj zelo produktivnih let v začetku 20. stoletja. V Bernu se je tudi poročil s Srbkinjo Milevo Marić, ki naj bi bila v precejšnji meri zaslužna za teorijo relativnosti, ki velja za Einsteinovo najbolj revolucionarno delo. V hiši, kjer sta živela s sinom, je urejen manjši muzej, kjer je na ogled izvirno pohištvo in nekaj njunih osebnih predmetov. V času bivanja v Bernu je Einstein delal kot patentni izpraševalec na uradu za intelektualno lastnino, kjer so njegovi sodelavci leta 1908 obravnavali vlogo za patentiranje recepta in dizajna posebne, piramidno oblikovane čokolade, ki je kasneje dosegla veliko priljubljenost in postala ena globalno najbolj znanih sladkarij. Patent sta vložila Emil Baumann in Theodor Tobler, po katerem se znamenita čokolada imenuje toblerone.
Če se je v Sloveniji v nekih bolj optimističnih časih veliko govorilo o tem, da bomo druga Švica, Švicarji ne dajejo vtisa, da je očaranost vzajemna. Slovenščina jim zveni izjemno eksotično, celo tako, da se vam v treh dneh potepanja po Švici lahko pripeti, da vas kar trikrat ustavijo in začudeno vprašajo, kateri jezik, ki njihovim ušesom zveni kot »mešanica italijanščine in nečesa slovanskega«, je to. Ob omembi Slovenije njihovi izrazi ostajajo vljudno zadržani, namigujoč, da o deželi na sončni strani Alp ne vedo prav veliko. Slovenci navsezadnje nismo med narodi, ki bi bili znani po tem, da v trezorjih pod njihovimi gorami hranijo veliko bogastvo.
