Junij je bil nekoč mesec priprav na poletje, izlete in težko pričakovane počitnice. Ko so se dnevi podaljšali in je sonce začelo močneje greti, so družine začele načrtovati odhod na morje, v hribe, k jezerom … Šolsko leto se je bližalo koncu, otroci so že odštevali dneve do počitnic, odrasli pa so razmišljali o zasluženem dopustu. V zraku je bilo čutiti posebno pričakovanje, saj je poletje pomenilo oddih od vsakodnevnega dela, šole in številnih obveznosti.
V času Jugoslavije poletni dopust ni bil nekaj samoumevnega. Družine so se nanj pripravljale več tednov, včasih tudi mesecev. Priprave na dopust so bile pravi mali družinski dogodek. Dan ali dva pred odhodom so začeli pakirati kovčke, šotore, napihljive blazine, mizico, zložljive stole, igrače za otroke, posodo … Marsikatera družina je s seboj vzela tudi zalogo hrane, saj je bilo tako ceneje in bolj praktično. Ker v avtomobilih ni bilo veliko prostora, so večino prtljage naložili na strešne nosilce in vse skupaj skrbno privezali z vrvmi. Avtomobili so bili pogosto natrpani do zadnjega kotička. Številni so se na pot odpravili zgodaj zjutraj, da bi izkoristili hladnejši del dneva in se izognili največji gneči na cestah. Otroci so zaspani sedeli na zadnjih sedežih, medtem ko so odrasli pred odhodom preverjali dokumente, gorivo, vodo v hladilniku motorja, stanje akumulatorja in prtljago, skrbno privezano na strehi avtomobila.
Ko se je avto končno premaknil z domačega dvorišča ali izpred bloka, se je dopust zares začel. Proti morju so se vile dolge kolone podobno natovorjenih vozil. Med njimi so prevladovali fički, spački, katrce, stoenke, yugi, škode, lade, wartburgi in številni drugi avtomobili, ki danes veljajo za redke in dragocene starodobnike, medtem ko so tuji vozniki v naše kraje pogosto prihajali z nekoliko bolj prestižnimi vozili, ki so vzbujala občudovanje in radovedne poglede. Ob koncih tedna je bil promet zelo gost, ozke ceste pa niso zmogle velikega števila avtomobilov, zato so se dolge kolone in zastoji začeli že daleč pred turističnimi kraji in počitniškimi destinacijami. Potovanje je trajalo dolgo, pogosto več ur, včasih tudi ves dan. A dopustniki so bili potrpežljivi, saj so bile počitnice nekaj posebnega. Nihče ni pričakoval hitre in udobne vožnje, pomembno je bilo predvsem to, da so bili na poti proti izbranemu počitniškemu kraju – naj je šlo za morje, jezera, reke ali gorska letovišča. Med vožnjo so poslušali radio (če so ga v avtu sploh imeli), peli, se pogovarjali in opazovali pokrajino skozi odprta okna, saj večina avtomobilov ni imela klimatskih naprav. Otroci so nestrpno spraševali, koliko poti je še do cilja, odrasli pa so jih poskušali zamotiti s pogovorom ali pesmijo. Družine so se ustavljale na parkiriščih, ob gostilnah ali v senci dreves, kjer so si privoščile doma pripravljene prigrizke, si iz termovk nalile čaj ali kavo ter si za nekaj trenutkov odpočile pred nadaljevanjem poti.
Dolge poletne vožnje so pogosto spremljale tudi nevšečnosti, saj so se motorji avtomobilov v poletni vročini radi pregrevali, manjše okvare in predrte pnevmatike pa so bile skoraj vsakdanji del dolgih poti. Vozniki so morali iz prtljažnika najprej zložiti kovčke in opremo, da so se dokopali do rezervnega kolesa. Pomemben del načrtovanja so bile tudi bencinske črpalke, saj so morali vozniki dobro premisliti, kje bodo natočili gorivo, da jim ga na dolgih vožnjah proti počitniškim krajem ne bi zmanjkalo. Bil je čas socializma, ko so številne družine počitnice preživljale v kampih ter delavskih počitniških domovih, ki so bili v lasti podjetij in tovarn. Čeprav brez velikega razkošja, so bili ti oddihi polni druženja, preprostih užitkov in lepih spominov, fotografije naših fotoreporterjev iz tistega obdobja pa so danes tihe priče nekega časa in pripovedujejo zgodbe o ljudeh in življenju, ki je ostalo ohranjeno v spominu.
