Ko je leta 2018 po 26 letih zakona izgubila moža Pata, se je Eva Steinwald znašla pred vprašanjem, ki ga prej nikoli ni zares poznala: kdo sem, ko njega ni več? Namesto da bi se sprijaznila z občutkom izgubljenosti, se je odločila znova odkriti samo sebe. Pot jo je nazadnje pripeljala vse do vrha Mount Everesta, najvišje gore na svetu, poročajo tuji mediji.
Zdaj 64-letna Američanka nemškega rodu, ki živi v zvezni državi Idaho, je pri 63 letih osvojila Everest in takrat postala najstarejša Američanka, ki se je povzpela na njegov vrh. Njen rekord je bil sicer kmalu zatem presežen, toda zanjo je bil vzpon veliko več kot zgolj športni dosežek.
»Izguba Pata po 26 letih zakona me je spomnila, kako kratko je življenje in kako dragoceno je. Obenem sem se začela spraševati: kdo sem brez Pata? To sem želela ugotoviti. Želela sem odkriti novo Evo, znova začutiti življenje, ga okusiti in se počutiti živo,« je povedala za revijo People.
Žalovanje je postalo začetek nečesa novega
Eva, ki se poklicno ukvarja z nepremičninami, obenem pa vodi šolo karateja, se je po moževi smrti začela fizično in psihično preizkušati na načine, ki si jih prej ni predstavljala. Gore so ji postopoma ponudile nov smisel, občutek svobode in priložnost, da znova odkrije lastne zmožnosti.
S Patom sta se spoznala na zmenku na slepo, ki so ga organizirali skupni prijatelji. Iskrica med njima ni preskočila takoj, vendar jo je pritegnila njegova pozornost do malenkosti. Preden jo je povabil na zmenek, je namreč za dovoljenje vprašal njunega skupnega prijatelja.
Poročila sta se 20. maja 1993 na skromnem obredu, na katerem so bili prisotni le Evini starši. Otrok nista imela, njun zakon pa je temeljil tudi na medsebojnem spoštovanju samostojnosti. »Vedno me je spodbujal in verjel vame. Znal pa mi je tudi iskreno povedati, kadar kaj, kar sem si želela, ni bilo realno,« se moža spominja Eva.
Šele z leti je v celoti spoznala, koliko ji je pomagal rasti, čeprav je pogosto ostajal v ozadju. Po njegovi smrti je morala najti svojo pot naprej, pri tem pa se je naučila, da žalovanje in novi začetki niso nujno nasprotja.
Prvi poskus se je končal z umikom
Njena pot v visokogorje ni bila brez neuspehov. Junija 2023 se je prvič poskušala povzpeti na Denali na Aljaski, vendar se je morala njena odprava zaradi slabega vremena obrniti, še preden je dosegla vrh. Poraz jo je prizadel. Težko je razumela, kako je lahko dobro pripravljena, a kljub temu ne doseže cilja. Sčasoma je sprejela eno najpomembnejših lekcij alpinizma: narave ni mogoče nadzorovati. »Gora vedno odloča,« pravi.
Leto pozneje se je na Denali vrnila in ga uspešno osvojila. Vrh, ki se dviga več kot 6000 metrov nad morjem, je bil zanjo pomembna potrditev, da neuspešen poskus ne pomeni konca poti. Že januarja 2024 se je povzpela na Aconcaguo v Argentini. Tudi tam ni šlo vse po načrtih, saj se je med vzponom spotaknila in padla. Izkušnja jo je spodbudila k oblikovanju osebnega gesla, ki ga uporablja še danes: »Ne zmorem. Vendar moram. In uspelo mi je.«
Besede po njenem mnenju ponazarjajo pot od prepričanja, da nečesa ne zmoremo, prek odločitve, da se bomo potrudili, do trenutka, ko lahko pogledamo nazaj in si rečemo, da nam je uspelo.
Šest tednov priprav na Everest ni bilo dovolj za vse
Največji izziv jo je čakal maja 2025, ko se je podala na Mount Everest. Na vzpon se je pripravljala približno leto dni, pri čemer sta ji pomagala trener za prilagajanje višini in strokovnjak za vadbo moči.
Toda fizična pripravljenost je bila le del zgodbe. Šest tednov v izjemno zahtevnem gorskem okolju je pomenilo tudi veliko psihično obremenitev. »Ure preživljaš sama v šotoru. Tudi kadar plezaš v skupini, si pogosto sama s svojimi mislimi,« je opisala izkušnjo.
Ko se je približevala vrhu, se je osredotočila na preprost stavek: »En vdih. En korak. Samo ne odnehaj.« Ko je končno dosegla vrh najvišje gore na svetu, je bil občutek zanjo skoraj nepopisen. »Doseči vrh je bilo neresnično. Zdelo se mi je, kot da sem svobodna,« je povedala za People.
Pri 63 letih je tako postala najstarejša Američanka, ki je osvojila Everest, čeprav je bil ta dosežek kmalu zatem presežen. A njena zgodba ni zgodba o rekordu, temveč o ženski, ki je po veliki osebni izgubi našla novo smer.
Sedem najvišjih vrhov do 70. leta
Po Everestu Eva ni upočasnila. Januarja 2026 je osvojila Kilimandžaro v Tanzaniji, junija istega leta pa še Mont Blanc v Alpah.
Njen cilj je osvojiti najvišjo goro na vsaki od sedmih celin. Projekt je poimenovala 7 Summits x 70, saj si je prvotno zadala, da bo vseh sedem vrhov dosegla do svojega 70. leta.
Doslej jih je osvojila pet. Oktobra 2027 načrtuje vzpon na Carstenszovo piramido v Indoneziji, decembra istega leta pa še na Mount Vinson na Antarktiki. Če bo načrte uresničila, bo cilj dosegla že pri 65 letih, pet let prej, kot si je sprva zastavila.
Kljub temu pravi, da bistvo njenega podviga ni več zgolj osvajanje vrhov. Pomembneje ji je, kaj lahko njena izkušnja pomeni drugim ljudem, ki so prepričani, da je za njihove sanje že prepozno.
Za nov začetek ni nikoli prepozno
»Ko se staramo, zlahka začnemo verjeti, da je čas za pustolovščine in nove začetke mimo,« pravi Eva. »Nikoli ni prepozno začeti, vendar moraš narediti prvi korak, da odkriješ, kaj je mogoče.«
Ob tem poudarja, da človeku za takšno spremembo ni treba osvojiti osemtisočaka ali se odpraviti na nevarno odpravo. Nova pustolovščina je lahko učenje nečesa novega, potovanje v kraj, ki si ga je vedno želel obiskati, ali uresničevanje sanj, ki jih je pred leti odložil na stran. »Začni tam, kjer si, spoštuj svoje telo in vlagaj vase,« svetuje.
Ko se je po moževi smrti začela podajati v gore, je želela predvsem ugotoviti, kdo je brez človeka, s katerim je preživela 26 let. Ni si predstavljala, da bo njena pot spodbudila tudi druge, da se vprašajo, česa si v življenju še želijo.
»Ko sem začela, sem poskušala odkriti, kdo sem brez Pata. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moja pot morda koga spodbudila, da naredi prvi korak proti svojim sanjam,« je povedala.
In če bo njena zgodba vsaj enemu človeku pomagala pomisliti »morda pa zmorem«, bo to zanjo pomenilo ogromno. »Ne vemo, koliko časa imamo, lahko pa izbiramo, kaj bomo naredili z življenjem, ki nam je dano,« sklene Eva Steinwald.
