Kaj imajo skupnega Galileo Galilej, Frédéric Chopin in Albert Einstein? Vsi trije so s svojim delom zaznamovali človeško zgodovino. Toda povezuje jih še nekaj precej bolj nenavadnega: deli njihovih teles so se po smrti podali na samostojno pot. Eden je končal v stekleni vitrini, drugi v cerkvenem stebru, tretji pa je desetletja potoval po Ameriki.
Nenavadnim usodam posmrtnih ostankov slavnih osebnosti se je oktobra posvetila ameriška spletna revija Atlas Obscura, ki je predstavila zbirko najbolj presenetljivih primerov z vsega sveta. In čeprav se nam danes zamisel o razstavljanju prstov, možganov ali src morda zdi nekoliko srhljiva, je imela v različnih zgodovinskih obdobjih povsem drugačen pomen. Včasih je šlo za spoštovanje, drugič za znanstveno radovednost, ponekod pa tudi za precej nenavadno človeško obsedenost s slavnimi.
Sredinec, ki kaže v nebo
Italijanski astronom Galileo Galilej je umrl leta 1642, toda skoraj stoletje pozneje so se nekateri njegovi občudovalci odločili, da bi bilo škoda, če bi se vsi njegovi posmrtni ostanki za vedno izgubili v grobu. Ko so leta 1737 njegovo telo prenesli v novo grobnico v firenški cerkvi Santa Croce, so mu odstranili nekaj prstov in zob. Eden od teh prstov, sredinec desne roke, je danes razstavljen v muzeju Museo Galileo v Firencah.
Prst počiva v stekleni posodi na okrašenem podstavku. Prizor je rahlo bizaren: človek, ki je s teleskopom raziskoval nebo in pomembno prispeval k razumevanju vesolja, je danes v muzeju zastopan tudi z delčkom lastnega telesa. Na podstavku je napis, ki slavi roko, s katero je raziskoval nebesna telesa. Ironija zgodovine je skoraj popolna. Galilej, ki je imel zaradi svojih znanstvenih prepričanj težave s cerkvenimi oblastmi, je po smrti postal predmet občudovanja, njegovi telesni ostanki pa so dobili skoraj status relikvij.
Srce, ki se je vrnilo domov
Povsem drugačna je zgodba poljskega skladatelja Frédérica Chopina. Ko je leta 1849 pri komaj 39 letih umiral v Parizu, je imel posebno željo: njegovo srce naj se vrne na Poljsko. Chopin je večino ustvarjalnega življenja preživel v Franciji, toda domovine ni nikoli pozabil. Po smrti so njegovo srce odstranili, ga shranili v posodo s konzervirno tekočino, najverjetneje z alkoholom, in ga prenesli v Varšavo. Za to je poskrbela njegova sestra Ludwika.
Danes je srce shranjeno v stebru cerkve Svetega križa v poljski prestolnici. Obiskovalci ga ne morejo videti, lahko pa si ogledajo spominsko ploščo in skladateljev doprsni kip.
Srce je prestalo tudi drugo svetovno vojno. Med nemško okupacijo so ga zaradi nevarnosti uničenja umaknili iz cerkve, po vojni pa vrnili na njegovo mesto.
Leta 2014 so strokovnjaki pregledali ohranjeno srce in poskušali pojasniti okoliščine skladateljeve smrti. Ugotovitve so podprle domnevo, da je umrl zaradi zapletov tuberkuloze. Tako je organ, ki je bil ohranjen predvsem zaradi čustvene navezanosti na domovino, postal tudi predmet medicinskih raziskav.
Možgani, ki so potovali v kozarcih
Še bolj neverjetna je usoda možganov Alberta Einsteina. Ko je veliki fizik leta 1955 umrl v bolnišnici v Princetonu, si je želel preprostega slovesa. Njegovo telo naj bi upepelili, pepel pa raztrosili brez javnega obreda. Toda patolog Thomas Harvey, ki je opravil obdukcijo, je brez predhodnega dovoljenja odstranil Einsteinove možgane. Prepričan je bil, da bi lahko znanstveniki z njihovim preučevanjem odkrili skrivnost izjemne inteligence.
Možgane je razdelil na številne dele, nekatere pa shranil v posode s konzervirno tekočino. V naslednjih desetletjih so se skupaj z njim selili po različnih ameriških mestih. Nekaj časa jih je hranil celo v precej vsakdanjih razmerah, daleč od uglednih znanstvenih ustanov.
Posamezne vzorce je pošiljal raziskovalcem, ki so iskali posebnosti v njihovi zgradbi. Toda vprašanje, ali lahko iz anatomije možganov enega samega človeka pojasnimo njegovo genialnost, ostaja zelo sporno. Raziskave niso ponudile prepričljivega odgovora.
Danes je del Einsteinovega možganskega tkiva na ogled v muzeju Mütter v Filadelfiji, kjer ga hranijo na mikroskopskih preparatih.
Jezik slavnega pridigarja
Med najbolj nenavadnimi posmrtnimi ostanki je tudi jezik svetega Antona Padovanskega, enega najbolj priljubljenih katoliških svetnikov. V 13. stoletju je bil znan po svojih pridigah in izjemni govorniški sposobnosti. Ko so leta 1263 odprli njegovo grobnico, naj bi po izročilu ugotovili, da je njegov jezik ostal ohranjen.
Danes ga hranijo v bogato okrašenem relikviariju v baziliki svetega Antona v Padovi. Za vernike predstavlja posebno znamenje njegovega oznanjevanja, za druge obiskovalce pa je ne ravno privlačen zgodovinski predmet, ki priča o stoletjih čaščenja svetnikov.
Noga generala in glava morilca
Zbiranje telesnih ostankov pa ni bilo omejeno na znanstvenike, umetnike in svetnike. V ameriškem Nacionalnem muzeju zdravja in medicine hranijo amputirano nogo generala Daniela Sicklesa, ki jo je izgubil med ameriško državljansko vojno. General je po amputaciji kost podaril muzeju in ga pozneje tudi obiskoval.
V Lizboni pa hranijo glavo Dioga Alvesa, razvpitega morilca iz 19. stoletja. Po njegovi usmrtitvi leta 1841 so jo ohranili za znanstveno preučevanje. Takrat so nekateri verjeli, da je mogoče človekove značajske lastnosti in nagnjenost h kriminalu razbrati iz oblike lobanje. Danes vemo, da je bila frenologija, kot so imenovali takšno teorijo, psevdoznanost.
