Skoraj leto in pol trajajoči spopad med delavci v premogovnih, rudarskimi podjetji, zasebnimi oboroženimi stražami, policijo, nacionalno gardo in nazadnje še zvezno vojsko je eden temnejših madežev v zgodovini Amerike. Ta vojna, znana kot rudniška vojna v Koloradu (Colorado Coalfield War), se je začela 23. septembra 1913. Nasilje je prizadelo več deset tisoč ljudi.
Rudarji, ki so v južnem Koloradu začeli stavko, so bili večinoma priseljenci iz Evrope. Organizirali so se in se uprli izkoriščevalskim rudarskim podjetjem. Začel se je boj za pravice rudarjev.
Okoliščine upora
Leta 1903 je rudarsko podjetje Colorado Fuel and Iron (CF&I) s podporo mogotca Johna D. Rockefellerja prevzela skupina vlagateljev, Rockefeller pa je svoj delež pozneje prepustil sinu Johnu D. Rockefellerju ml. Podjetje je močno vplivalo na politiko: delavce so silili, da so na volitvah podpirali njegove interese, hkrati pa so nadzorovali življenje v rudarskih naseljih, jim omejevali dostop do nekaterih knjig in celo preverjali njihove zdravniške kartoteke.
Hkrati so bile razmere v rudnikih izjemno nevarne, varnostni standardi so bili minimalni, rudarska oprema pa nezadostna. Rudarji so bili večinoma plačani po količini izkopanega premoga, številna nevarna pomožna dela pa sploh niso bila plačana. Med letoma 1884 in 1912 je bilo v koloradskih rudnikih 6,81 smrti na 1000 delavcev, kar je bilo več kot dvakrat toliko kot v Ameriki nasploh. Leta 1910 je v eksploziji v rudniku Primero na primer umrlo 75 rudarjev, v Starkvillu istega leta pa 56. Podjetja so se izogibala odgovornosti, sodni postopki proti njim so bili ustavljeni, še preden so se zares začeli.
CF&I je poleg tega zaposloval zasebne detektive in vohune za spremljanje ter infiltriranje v sindikate. Oboroženi stražarji, vohuni in pritiski na sindikaliste so tako še povečevali napetosti. Po večletnih stavkah v severnem Koloradu je bila nacionalna garda pripravljena na nov izbruh nasilja. Preden so se leta 1913 začeli novi stavkovni protesti, so bili odnosi med rudarji in podjetjem že močno zaostreni.
Dve obdobji nasilja
Rudniško vojno v Koloradu pravzaprav zaznamujeta dve obdobji. Napoved krvavih nemirov je bila že dveletna delavska vojna v času, ko je Rockefeller ml. leta 1903 prevzel CF&I. Takrat so rudarji zlata in srebra pod vodstvom Zahodne federacije rudarjev (WFM) izpeljali serijo stavk. Drugo obdobje, bolj krvavo in ki zanima nas, pa je koloradska premogovniška vojna, ki je potekala od septembra 1913 do decembra 1914. Stavko so organizirali ameriški sindikati rudarjev (UMWA) proti že omenjenemu podjetju CF&I ter tudi proti drugim rudarskim družbam.
Protesti so izpostavljali nemogoče delovne razmere, zahtevalo se je dvig plač vsaj za deset odstotkov, protestiralo zaradi samovoljnega ravnanja delodajalcev in zahtevalo odpravo fevdalnega nadzora nad delavci. Ameriška komisija, ki je pozneje proučevala ta razmerja in dogodke, je ugotovila, da je šlo predvsem za upor proti »samovoljni oblasti«, vprašanje plač pa je bilo drugotnega pomena.
Spor je hitro prerasel v nasilje. V premogovniških okrožjih Las Animas in Huerfano so se spopadali stavkajoči rudarji ter oboroženi redarji, ki jih je podjetje najelo za varovanje rudnikov in premoženja. Vrhunec je konflikt dosegel 20. aprila 1914, ko se je zgodil zloglasni pokol v Ludlowu. Takrat so koloradska narodna garda in zasebni stražarji napadli šotorsko naselje, v katerem je bivalo kakšnih 1200 stavkajočih rudarjev in njihovih družin. Zaradi stavke so jih namreč delodajalci iz službenih stanovanj izselili v šotorska naselja. Vsaj dvajset ljudi, med njimi enajst otrok in dve ženski, je umrlo. Zgoreli so, nekateri pa so se zadušili v jami pod zažganim šotorom.
Upor ni bil zaman
Po napadu so se oboroženi rudarji maščevali z napadi na rudnike, stavkokaze in drugo premoženje. V naslednjih desetih dneh so vzdolž približno 360 kilometrov dolge fronte potekali številni spopadi z nacionalno gardo, ki jo je tja poslal guverner Kolorada Teller Ammons, sprva da bi vzpostavila mir. A ko se je velik del garde postavil na stran rudarskih podjetij, so se spopadi le še nadaljevali. Red je vzpostavila šele zvezna vojska, ki jo je tja konec aprila 1914 poslal takratni ameriški predsednik, demokrat Woodrow Wilson. Stavka se je zares končala šele decembra istega leta.
Med stavko je po različnih ocenah umrlo od 69 do 199 ljudi. Stavkajoči pravzaprav niso dosegli nobenih zahtev, vendar pa njihov upor ni bil zaman. Njihov poraz je zagotovo pomagal spremeniti ameriško javno mnenje o človekovih in delavskih pravicah. Dejstvo pa ostaja, da je šlo za enega najbolj krvavih delavskih spopadov v zgodovini ZDA. Zgodovinar William J. Convery je vojno v Koloradu označil za »najbolj krvavo državljansko vstajo v ameriški zgodovini po državljanski vojni«. Posebnost koloradske vojne je bila tudi, da so bili med umrlimi tudi ljudje na strani rudarskih podjetij. To je bilo (tudi) za takratne stavke precej nenavadno in je le dodatno netilo ogenj k nadaljnjemu zaostrovanju delavskih konfliktov v ZDA.
V rudnikih v Koloradu, recimo v krajih Leadville, Trinidad in Walsenburg, je takrat delalo tudi veliko slovenskih izseljencev. Mnogi med njimi so neposredno sodelovali v teh krvavih stavkah in sindikalnem boju za delavske pravice. Zanimivo pa je, da rudarji pred stavko niso predstavljali neke enotne skupnosti, saj so prihajali iz kar 32 različnih držav. Pestra jezikovna, kulturna in verska paleta je zagotovo predstavljala oviro pri sporazumevanju in organizaciji upora. Kljub vsemu se jim je uspelo povezati in zgodovino opozoriti nase.
