Predstavljajte si, da v roke vzamete kos mamutovega okla. Za človeka ledene dobe to ni bil posebej nenavaden material. Mamuti so bili del njegovega sveta, njihove kosti in okli pa dragocena surovina. Toda nekateri ljudje v njih očitno niso videli samo materiala, iz katerega je mogoče nekaj izdelati. Videli so tudi vzorec.
Pred približno 18.000 leti so na območju današnjega Mezina v severni Ukrajini iz mamutovine nastale nenavadne figurice, ki jih arheologi uvrščajo med tako imenovane paleolitske Venere. Gre za stilizirane upodobitve ženskega telesa, kakršne poznamo z različnih evropskih najdišč. Toda te figurice so posebne. Njihove površine prekrivajo zapleteni geometrijski vzorci, katerih izvor je arheologe dolgo begal.
Risba, ki jo je začel mamut
Mednarodna skupina raziskovalcev je podrobno analizirala 18 figuric iz Mezina. Uporabili so mikroskopske posnetke visoke ločljivosti in tridimenzionalne digitalne modele, s katerimi so lahko površine predmetov preučili precej natančneje kot prej. Ko so primerjali vrezane črte z notranjo zgradbo mamutovine, se je pokazala presenetljiva podobnost.
Mamutov okel namreč znotraj ni enotna bela gmota. Med rastjo v njem nastajajo značilni vzorci oziroma tako imenovane Schregerjeve in Ownove linije. Če okel prerežemo ali obdelamo, postanejo te naravne strukture vidne kot ponavljajoče se črte in geometrijski vzorci. Prav te so prazgodovinski rezbarji očitno opazili.
Raziskovalci so ugotovili, da so naravne linije mamutovine na številnih figuricah vključene v kompozicijo umetno vrezanega okrasja. Umetnik torej ni najprej izdelal gladke figurice in nato nanjo povsem neodvisno narisal poljubnega vzorca. Opazoval je material, prepoznal vzorce, ki jih je ustvarila narava, in jih nadaljeval oziroma vključil v svojo umetnino. Lahko bi rekli, da je polovico zamisli prispeval človek, drugo pa mamut.
Kaj so videli ljudje ledene dobe?
To odkritje je zanimivo predvsem zato, ker nekoliko spreminja naš pogled na prazgodovinsko umetnost. Ko danes občudujemo starodaven predmet, praviloma ločimo material in umetnino. Marmor je material, kip pa delo umetnika. Les je material, rezbarija umetnina. Za ljudi ledene dobe meja morda ni bila tako jasna.
»To odkritje nam ponuja izjemno okno v način, kako so paleolitski ljudje zaznavali svoj materialni svet in z njim sodelovali,« pojasnjuje arheologinja dr. Aimée Little z Univerze v Yorku. Po njenem je pomembno, da so bili mamuti v umetniško tradicijo vključeni na dva načina: umetniki so uporabili njihov okel, hkrati pa so namenoma vključili še naravne vzorce, ki jih je nosil v sebi.
Zakaj so figurice sploh izdelovali, ostaja precej večja skrivnost. O tako imenovanih paleolitskih Venerah obstajajo številne razlage – od simbolov plodnosti in ženskosti do obrednih predmetov in osebnih amuletov. Nova raziskava te uganke ne rešuje. Pokaže pa nekaj bolj oprijemljivega: kako so jih izdelovali in kaj so njihovi ustvarjalci videli, ko so gledali mamutov okel.
Umetnost se ni širila samo z zahoda
Figurice iz Mezina imajo še eno posebnost. Nastale so v času po zadnjem ledeniškem maksimumu, najhladnejšem obdobju zadnje ledene dobe. Po nekajtisočletni vrzeli v evropskem arheološkem zapisu se je izdelovanje človeških figur ponovno pojavilo, vzhodnoevropski primerki pa sodijo med najzgodnejše iz tega novega obdobja.
Dr. Andrew Needham z univerze v Yorku v Angliji zato meni, da umetnost ledene dobe ni preprosto napredovala po eni poti od zahodne proti vzhodni Evropi. Umetniki v vzhodni Evropi so razvijali lastne ideje in sloge. Poznejše zahodnoevropske figurice imajo sicer prav tako močno stilizirane ženske oblike, vendar na njih niso našli enakega načina posnemanja notranjih vzorcev mamutovega okla. Mezin bi tako lahko predstavljal samostojno vzhodnoevropsko umetniško tradicijo.
Originalne figurice hrani Nacionalni muzej zgodovine Ukrajine v Kijevu. Zaradi rusko-ukrajinske vojne je dostop do kulturne dediščine omejen, hkrati pa je postalo njeno dokumentiranje še pomembnejše. Predmete so zato v okviru projekta za ohranjanje ukrajinske dediščine zelo natančno digitalizirali. Prav ti visokokakovostni digitalni posnetki so raziskovalcem omogočili prvo tako podrobno tehnološko analizo figuric. Digitalizacija, namenjena predvsem zaščiti predmetov za prihodnost, je tako pomagala razkriti skrivnost njihove preteklosti.
In če se z mislimi prepustimo domišljiji in nas odnese v čas pred 18.000 leti? Takrat je nekega dne nekdo vzel mamutov okel in v njegovih naravnih črtah zagledal nekaj, kar je bilo vredno nadaljevati z lastnimi rokami. Danes smo te iste črte povečali z mikroskopi, jih spremenili v tridimenzionalne digitalne modele in končno opazili tisto, kar je prazgodovinski umetnik videl že takrat.
Vzorca na figurici torej ni ustvaril samo človek. Prve črte je narisal že mamut.
