Te čase je na turneji ob šestdesetletnici kariere, med katero bo 21. maja nastopil tudi v ljubljanski Cvetličarni.
Za mnoge je Josip Boček, vaš vrstnik, s katerim sta se selila iz zasedbe v zasedbo, prva kitarska roka Jugoslavije. Katere konkurente bi še navedli?
Ta leta so res zanimiva glede vprašanja, kdo je bil najboljši. Boček ima čaroben ton in fraziranje na kitari, ki je zanimivo, drugačno. Obenem je neverjetno točen. Pozna se mu, da se je v glasbeni šoli učil violino. Potem imamo Radomirja Mihajlovića Točka iz Smaka, ki je igral povsem svoj melos na sledi glasbe iz južne Srbije, kar je bilo zelo romantično. Nato se je pojavil mladi Stefanovski, ki je šel po sledi Paca De Lucie in dojel, da je makedonska etnoglasba hvaležna za izražanje skozi kitaro. Seveda sta tukaj še Bata Kostić in Dragi Jelić iz YU grupe, ki sta prva dojela etnokitarski štih.
Kdo je potemtakem izumitelj te južnoslovanske električne kitare, ki jo je slišati od rocka prek popa do narodne glasbe. Boček jo je ne nazadnje igral tudi Sinanu Sakiću.
Izumitelj je eden od teh dveh, torej Točak ali Stefanovski, vendar bi prej rekel Točak, ker je imel res poseben slog. Električno kitaro je igral s prsti, podobno kot Mark Knopfler. Točak je gospodar melodij, na drugi strani je Stefanovski, ki nima lahke teme. Ves čas je hiter. Seveda, tukaj je tudi Vedran Božić, edini od naših, ki je kadar koli igral s Hendrixom in ki je ob svojem času igral kot Clapton. Verjemite mi. Res je zvenel enakovredno.
In ki je potem igral v skupini Time. Pa vendar, zakaj ni bil kitarist skupine Time Josip Boček?
Povabil sem ga, vendar je že bil etabliran v Korni grupi in je ostal tam. Time sem koncipiral kot rock'n'roll bend, soul, blues, je pa izpadlo nekoliko drugače.
Pripadate tako imenovanemu progresivnemu jugo rocku. Katere zasedbe so vas posebej navdihovale?
Bil je čas skupin Led Zeppelin, Deep Purple, Pink Floyd, zasedb, ki so izšle iz okvirov pop produkcije, pozneje se jim je pridružil Santana, ki je vse skupaj poenostavil.
Vsaj nekatere od naštetih zasedb so bile prepoznano pod vplivom LSD. Koliko ste se omamljali jugoslovanski progresivci?
Nič. Droge ni bilo na sceni. Prinesli so jo mlajši igralci. Mislim, da sem prve omamljene glasbenike videl na nekem koncertu na Reki, bila sta pa Massimo Savić in Toni Cetinski. In še nekaj njih. Vprašal sem jih, kaj so vzeli, in povedali so, da so pokusili neke nore gobe iz Južne Amerike.
So potem odigrali koncert?
Ne, ne, vse je bilo v redu, odigrali so super.
Vrnimo se v čas, ko ste prestopili v Korni grupo, ki jo je vodil Kornelije Kovač in je bila malodane uradna državna rock zasedba. Če prav razumem, je bilo igranje v njej podobno službi. Preselili ste se v Beograd, dobili stanovanje, vadili in nastopali. Povejte še kaj več.
Da, preselil sem se v Beograd, vaje so bile vsak dan od 10. do 17. ure. Po petih ali šestih vajah sem mu povedal, da imam problem. Navajen sem bil, da se pri interpretaciji naslanjam na neki spontan občutek, da se mi po tej poti melodija bolj uleže in jo lažje razvijem do nekega vrhunca ali pač refrena. On je želel, da pojem točno tako, kot on odigra na klavirju, kar pa ni petje, ampak zgolj oponašanje klavirskih zvokov. Hotel sem ga prepričati, da dopusti, da sam kreiram melodijo, česar sprva ni razumel, potem pa je.
Da je bil glede tega trd, čudi, ker je pred tem delal z zasedbami, kot na primer Pro Arte in Indexi, ki sta pop zasedbi s pop pevci. Kovač ne nazadnje velja za utemeljitelja tako imenovane sarajevske pop šole.
Da, res je, on in Ismet Arnautalić, ustanovitelj Indexov in kasneje urednik na RTV Sarajevo, sta producirala tisti zvok, vendar sam pri Bati Kovaču nisem imel možnosti izraziti svoj temnejši, soulovski potencial, kajti njegova glasba je bila sredinska. Bil je kompozitor starega kova, stare melodike. O bluesu ni imel pojma. Jaz sem mu predstavil hammond orgle iz zasedb, kot sta bili Emerson, Lake & Palmer ali Procoul Harum, ki so ga potem povsem obnoreli, ko jih je slišal.
Ali je potemtakem skladbo Za koji život treba da se rodim s prve plošče skupine Time mogoče razumeti kot odziv na bivanje v Korni grupi. V smislu hočem živeti svoje življenje.
Da, to je dobra razlaga. Tekst sicer lahko budi takšne in drugačne asociacije, načeloma pa gre za umetnika, ki si prizadeva vzpostaviti svojo integriteto v času in prostoru, v katerem živi, vezano na največjo ljubezen, torej glasbo.
Skupinsko ustvarjanje kot izvajanje glasbe je mejna dejavnost. Ste se na vaji kdaj stepli?
Na vaji ne, sem pa na nekem koncertu nokavtiral Popa Asanovića. Ves čas je narobe igral, ko sem se obrnil proti njemu in ga vprašal, kaj počne, mi je rekel: »Ko te jebe.« Ko sem to slišal, sem stopil do njega in ga kresnil, da je padel z odra, kajti sedel je prav na robu.
Kaj so bili veliki nastopi skupine Time?
Zagotovo v to spadajo nastopi z velikimi zasedbami, denimo s skupino Coloseum, v Beogradu smo igrali z Garyjem Moorom, ki je ves čas poslušal naš nastop, igrali smo kot predskupina Rolling Stonesom na koncertu v Črni gori, v Ljubljani pred ZZ Top.
Kjer sem bil.
In ne bil razočaran.
Ušesa so me bolela od zvoka.
O, da, seveda, ker je šlo za popoln plejbek. Pod odrom je bilo nekaj kompjuterašev iz Poljske, ki so ga upravljali. Pristopil sem k njim jim in rekel, da to ni pošteno. Eden mi je odgovoril: »To je šovbiznis.«
Slovite po postavi. Kako ste vzdrževali fizično kondicijo?
Nič posebnega. Nobenega športa. Kadar nisem igral, sem doma delal. Lastnoročno zgradil hišo na primer.
Katera zasedba bo igrala v Ljubljani? Bo Boček prišel?
Ne vem, ali bo on, bo pa Marjan Maliković. V Sloveniji nikdar niste rangirali glasbenikov, Maliković pa po mojem mnenju spada med vrhunske glasbenike. Žal mi je, da nisem več sodeloval z njim.
