Čeprav dirka po Franciji oziroma v originalu Tour de France velja za enega najbolj garaških (tritedenskih) podvigov med profesionalnimi športi, je bila prva dirka, ki se je začela 1. julija 1903, še hujša. To je bila dejansko preživetvena kalvarija na kolesih.
V Franciji so se v tem času množično začeli distribuirati časopisi, industrializacija je bila v svoji zlati dobi, Francija se je iz agrarne države spreminjala v moderno industrijsko silo. Zavladala je vera v tehnologijo in znanost. Kako tudi ne, saj so se po državi na veliko gradile železniške povezave, razvijali so se avtomobilizem in cestne poti, vzporedno s tem pa tudi novi množični športi.
Kolo je bilo takrat nekaj zelo popularnega. Bilo je nekakšen statusni simbol, ki bi ga danes lahko primerjali z avtomobili ali pri mlajših generacijah s pametnimi telefoni in pametnimi urami. Tako kot tudi drugje po svetu se je tudi v Franciji kolo uveljavilo kot produkt napredka in svobode. In kolesarske dirke so bile že zelo priljubljene, preden je prvi Tour de France sploh startal. Dolge dirke so denimo že potekale na relacijah Paris–Roubaix in Bordeaux–Paris. Res pa do tedaj še nihče ni poskusil narediti dirke, ki bi obkrožila celotno državo.
Začelo se je z bojem za bralce
Pravi razlog za nastanek Tour de France pravzaprav sploh ni bilo čedalje bolj priljubljeno in prestižno kolesarjenje, temveč časopisna vojna že nekaj let prej, ko sta se dva največja francoska športna časopisa borila za bralce. Najprej je obstajal ugledni Le Vélo, ko pa se trojica Jules-Albert de Dion, Adolphe Clément in Édouard Michelin ni več strinjala s poslovnimi relacijami pri časopisu in so menili tudi, da se premalo piše o kolesarstvu, so leta 1899 ustanovili svoj, konkurenčni časopis L'Auto (danes L'Équipe).
Za urednika so imenovali Henrija Desgrangea, nekdanjega kolesarja in upravitelja velodroma v Parc des Princes. Ker je bila prodaja slabša od tekmeca, so novembra 1902 iskali rešitev. Novinar Géo Lefèvre je predlagal drzno zamisel: šestdnevno kolesarsko dirko po celotni Franciji, podobno takrat priljubljenim dirkam na velodromih. Poznana je njegova izjava: »Naredimo največjo kolesarsko dirko, kar jih je svet videl!« Desgrangeu se je ideja zdela najprej nora, nato pa ga je pritegnila.
Prvotni načrt je predvideval pet etap čez Francijo. Ker je organizacija tako zahtevne dirke vzbujala pomisleke, je Desgrange načrt prilagodil: dirko je razdelil na šest etap, med katere je vključil dneve počitka, zmanjšal prijavnine ter uvedel finančne spodbude za tekmovalce. Skupno je trajala 19 dni. Glavna nagrada je znašala 12.000 frankov, kar je bilo več od letnega zaslužka povprečnega delavca. To je privabilo številne tekmovalce – profesionalce, amaterje in pustolovce.
Ležerno s starta
Startno črto so si organizatorji zamislili pri gostilni Le Réveil-Matin v Montgeronu pri Parizu. Prvega julija se je nato na startu pojavilo med šestdeset in osemdeset kolesarjev, večina je bila Francozov, nekaj pa tudi Belgijcev, Švicarjev, Nemcev in Italijanov. Imeli so jeklena kolesa, ki so tehtala tudi po dvajset kilogramov, brez prestav ali z zelo primitivnimi sistemi, brez posebnih pnevmatik ter seveda ekipnih spremljevalnih vozil, kot jih poznamo danes.
Pravzaprav ničesar ni bilo: ne startnega odra, ne televizijskih kamer, ne ekip, tudi ne zaščitnih ograj. Kolesarji so samo odšli na cesto, sedli na kolo in speljali. Vedeli so, da bo treba skupaj prevoziti šest etap, kar je pomenilo približno 2428 kilometrov, niso pa si mislili, da bo na cilj prispelo le enaindvajset kolesarjev. Za primerjavo, danes Tour obsega 21 etap s skupaj okrog 3500 kilometri, vsaka etapa je dolga nekje med 200 in 250 kilometri (so tudi izjeme).
Tri ure pred drugimi
Prva etapa prvega zgodovinskega Toura je bila dolga kar 467 kilometrov, prikolesariti pa je bilo treba v Lyon. To je bilo absurdno, česa takega se danes niti profesionalci ne bi lotili. Ti prvi udeleženci pa so kolesarili podnevi in ponoči, po makadamu, skozi blato in brez osvetljenih cest. Start je bil popoldne in veliko tekmovalcev je že na prvi etapi preživelo na kolesu vso noč. Novinarji so jih pozneje opisovali kot »mesečnike«. Za prvo etapo so porabili približno 17 ur in 45 minut.
Najbolj noro od vsega pa je bilo, da so bila pravila nejasna in je med dirko vladal pravi kaos. Recimo, če je kolesar odstopil, je lahko dirko pozneje nadaljeval, res pa je izpadel iz skupnega seštevka točk. Pojavljale so se tudi goljufije, saj so nekateri našli tudi bližnjice, saj pravega nadzora ni bilo. Problematični pa sta bili tudi tehnična pomoč in medicinska oskrba.
V prvi etapi je zmagal Maurice Garin, Italijan, ki je tekmoval za Francijo. Oprijel se ga je vzdevek Le Petit Ramoneur, kar pomeni mali dimnikar, saj je v mladosti delal kot dimnikar. Bil je majhne rasti, a neverjetno vzdržljiv, pa tudi izkušen profesionalec med kolesarji. Že na prvi etapi se je na cilj pripeljal skoraj tri ure pred drugim, to je bil Lucien Pothier, kar je še vedno ena največjih razlik med zmagovalcem in drugouvrščenim v zgodovini Toura. Tretji se je na cilj pripeljal Fernand Augereau.
Do Pariza in popularnosti
Druga etapa je potekala od Lyona do Marseilla, tretja od Marseilla do Toulousa, četrta od Toulousa do Bordeauxa, peta od Bordeauxa do Nantesa ter zadnja od Nantesa do Pariza. Zaradi izjemnih naporov so mnogi kolesarji hitro odstopili; ena sama etapa je trajala tudi več dni skupaj, po četrti etapi jih je recimo ostalo le še 24. Dirka se je končala na obrobju Pariza v Ville d'Avray, pred restavracijo du Père Auto, preden je sledila slovesna vožnja v Pariz in več krogov na dirkališču Parc des Princes. Garin je dominiral na dirki in zmagal v prvi in zadnjih dveh etapah s povprečno hitrostjo 25,68 kilometra na uro. Zadnji kolesar, Arsène Millocheau, je za njim zaostal 64 ur 57 minut in osem sekund. L'Auto je dosegel svoj cilj, saj je naklada časopisa eksplodirala, Tour pa je v trenutku postal popularen.
Najslavnejša športna majica rumene barve za kolesarja v vodstvu se je pojavila šele po prvi svetovni vojni, leta 1919. In sicer zato, ker je bil L'Auto tiskan na rumenem papirju. Četudi se je pozneje Tour razvijal in posodabljal, nekaj še danes ostaja enako kot na prvi dirki – še vedno mora nekdo po treh tednih trpljenja prvi priti na cilj.
