Vladarica habsburških dežel Marija Terezija, ki je leta 1740 postala nadvojvodinja Avstrije, naslednje leto kraljica Ogrske ter leta 1743 še kraljica Češke, se je rodila natanko na današnji dan leta 1717 na Dunaju, kjer so jo leta 1780 tudi pokopali. Bila je edina ženska vladarica habsburških dednih dežel v 650-letni zgodovini, in ko so njenega moža Franca I. Štefana Lotarinškega okronali za cesarja, je postala še cesarica Svetega rimskega cesarstva.
S Francem I. sta imela šestnajst otrok, od tega je bilo enajst deklet in kar deset jih je v svojem imenu nosilo tudi ime Marija. Najmlajša med njimi je bila Marija Antonija, ki se je poročila s francoskim kraljem Ludvikom XVI. in so jo Francozi preimenovali v Marie-Antoinette d'Autriche.
Habsburška dinastija
Marija Terezija se je rodila v osrčju habsburškega imperija, v dunajski palači Hofburg, in bila prvorojenka cesarja Karla VI. in njegove žene Elizabete Kristine Brunswiško-Wolfenbüttelske. Po očetovi strani je izhajala iz osrednje habsburške linije, ki sega prek Leopolda I. do Ferdinanda II., medtem ko je bila po materini strani povezana z nemškimi knežjimi hišami, zlasti z rodbinami Braunschweig-Wolfenbüttel, Oettingen in Württemberg, kar kaže na široko mrežo dinastičnih zvez znotraj Svetega rimskega cesarstva. Njeno rodovno deblo tako združuje vplivne srednjeevropske in špansko-habsburške linije, kar odraža tipično strategijo habsburške dinastije – utrjevanje moči z medsebojnimi porokami evropskega plemstva.
Očetu Marije Terezije se je sicer rodil dedič, sin Janez, a je umrl pri šestih mesecih. Marija Terezija kot najstarejša hči je imela sicer precej tesen odnos z očetom, ki jo je imel rad, vendar je še vedno upal, da bo kdaj dobil sina. Zato ni bila načrtno vzgajana kot bodoča vladarica, imela pa je otroštvo, značilno za visoko aristokracijo tedanjega časa. Poudarek vzgoje je bil na katoliški veri, izobraževali so jo v učenju jezikov (nemško, latinsko, francosko in italijansko), v glasbi, plesu in etiki. Dvorno življenje je bilo strogo regulirano, a tudi kulturno bogato.
Ker ni bilo moškega naslednika, je oče Karel VI. leta 1713 izdal pragmatično sankcijo, s katero je hčerki po svoji smrti zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu in vladarski položaj v državi. Pri 23 letih je tako prevzela oblast nad ogromnim imperijem. Čeprav so se mnogi evropski monarhi s tem strinjali, se je kmalu po smrti Karla VI. začela vojna za avstrijsko nasledstvo. Vojna se je začela z vpadom Friderika II. Pruskega v Šlezijo, ki jo je okupiral, Bavarska in Francija pa sta napadli zahodna območja takratne Avstrije. Glavni sovražnik Marije Terezije je ostal prav Friderik, pozneje znan kot Friderik Veliki.
Razsvetljena absolutistka
Vladanja se je naučila sama. Podedovala je oslabljeno vojsko in prazno zakladnico, a se je hitro znašla. Obsežne reforme je začela kar v vojski. Podvojila je število vojakov, preuredila sistem davkov, da je lahko vzdrževala vojsko in vlado. Vlado je centralizirala tako, da je prej ločena avstrijska in češka kanclerstva povezala v en urad, ustanovila je tudi vrhovno sodišče. Vse te reforme so dejansko okrepile gospodarstvo.
Poslušala je tudi nasvete drugih političnih strategov. Denimo državni kancler Wenzl Anton von Kaunitz ji je svetoval, naj prekine zavezništvo z Anglijo ter ga raje sklene z Rusijo in Francijo. Z okrepljeno vojsko se je nato leta 1756 pripravljala na napad Prusije, a jo je Friderik prehitel in napadel Saško, še eno zaveznico Avstrije, ter s tem začel sedemletno vojno. Vojna se je končala leta 1763, ko je Marija Terezija podpisala sporazum, s katerim je priznala prusko oblast nad Šlezijo.
Bila pa je razsvetljena absolutistka in se ni šla le vojnih iger. Bila je zaslužna, da so uvedli obvezno šolstvo, z njenim dekretom so ustanovili vojaško akademijo, akademijo inženirskih znanosti ter okrepili dunajsko univerzo, predvsem medicinsko fakulteto. Pomembna je bila tudi njena reforma verskih institucij. Čeprav je bila verna katoličanka, je zaradi luknje v državni blagajni začela zapirati številne samostane, ki niso prinašali dovolj koristi pri razvoju države. Zapiranje samostanov je nato še pospešil njen sin Jožef II., ki je bil eden redkih habsburških voditeljev brez dobrih odnosov z močno Katoliško cerkvijo. V času »verske reforme« je bilo tako zaprtih približno dve tretjini samostanov, med njimi znameniti dominikanski samostan v Adergasu na Kranjskem.
Deželna kneginja slovenskih dežel
Kot deželna kneginja slovenskih dežel je imela velik vpliv tudi na slovensko zgodovino. Poznala je šibkosti vseh podedovanih dežel ter se z vso vnemo posvetila reformam. Glavni cilj reform je bil sicer krepitev moči habsburške države, a so imele številne pozitivne učinke in so spodbudile procese modernizacije v vseh deželah monarhije. Med njene najpomembnejše ukrepe spadajo oblikovanje državne uprave, reformiranje davčnega sistema, poenotenje kazenskega zakonika, uvedba terezijanskega katastra, spodbujanje domačega gospodarstva (merkantilizem) in drugo.
Zanimivost je, da je spodbujala uvajanje novih kmetijskih kultur, denimo širjenje sajenja krompirja, kar se je nanašalo tudi na ozemlja današnje Slovenije. Ko je nekoč prišla na obisk na Kranjsko, se je čudila, kako malo se kmetje posvečajo gojenju krompirja, zato je 16. maja 1767 deželnim stanovom Kranjske poslala ukaz po obvezni gojitvi. Ta ukrep so leta 2008 v Šenčurju zaznamovali s postavitvijo spomenika krompirju in Mariji Tereziji.
Leta 1765 ji je umrl mož. Bila mu je tako zvesta, da se je od njegove do svoje smrti, torej 15 let, oblačila v žalna oblačila. Namesto na poskus vnovične osvojitve Šlezije se je raje osredotočila na vzdrževanje miru. Svojega najstarejšega sina Jožefa II. je priznala za sovladarja in cesarja, vendar mu je omejila moč, ker se ji je zdel zaletav in aroganten. V naslednjih letih vladavine se je osredotočila na reformiranje zakonodaje glede podložnikov. Po letu 1771 je podelila robotni patent, reformo, ki je regulirala tlako podložnikov v njenih deželah. V zadnjih letih svojega življenja je vodstvo države vse bolj prevzemal njen sin, ona pa je se v zgodovino zapisala kot edina ženska oziroma dedinja v sistemu, ki je tradicionalno favoriziral moške naslednike.
