Petinpetdesetletni škotski ekolog Graeme Wilson si verjetno ni predstavljal, da mu bo reševanje izčrpane jazbečevke tako zelo spremenilo življenje. Ko je aprila letos priskočil na pomoč mladi živali, ki so jo našli v koritu za napajanje živine, približno sto metrov od njenega brloga, je bila Harriet podhranjena, umazana in v zelo slabem stanju. Danes je zdrava, živahna in nadvse radovedna, njen rešitelj pa se bori, da bi lahko ostala pri njem.
Harriet namreč ni povsem običajna jazbečevka. Namesto da bi se izogibala ljudem, kot je značilno za divje živali, išče njihovo družbo. Najraje raziskuje vrt, stika po vrečkah in zalivalkah ter svojemu skrbniku dela družbo med popoldanskimi čajankami.
Wilson, ki v kraju Denholm na jugu Škotske vodi manjši center za reševanje in rehabilitacijo prostoživečih živali GW Ecology, je prepričan, da se je Harriet na ljudi navadila že pred njunim srečanjem. Ko ji je prvič ponudil stekleničko s hrano, je namreč takoj vedela, kaj mora storiti. To ga je presenetilo, saj je imel z reševanjem poškodovanih jazbecev že precej izkušenj.
Namesto v gozd se je vrnila k svojemu rešitelju
Wilson je Harriet večkrat poskušal vrniti v naravno okolje, vendar neuspešno. Ob enem od poskusov se je prestrašena žival vrnila naravnost k transportnemu zaboju. »Stekla je nazaj in obstala ob zaboju, kot bi mi hotela reči: Odpelji me domov,« je njeno vedenje opisal za britanske medije.
Harriet se je medtem povsem navadila na življenje ob človeku. Po vrtu se sprehaja tudi podnevi, čeprav so jazbeci pretežno nočne živali. Svojemu skrbniku sledi pri vsakodnevnih opravilih, občasno pa ga celo nežno grizlja po nogah. Wilson pojasnjuje, da gre za vedenje, podobno medsebojnemu negovanju, ki ga jazbeci sicer izražajo znotraj svojih skupin.
»Ko me zagleda, začne poskakovati in spuščati navdušene glasove,« je povedal za portal What's The Jam. Priznava, da je življenje s Harriet polno presenečenj, saj nikoli ne ve, kakšno vragolijo bo ušpičila naslednjo.
Oblasti zahtevajo rešitev, ki je skrbnik ne želi sprejeti
Toda zgodba o nenavadnem prijateljstvu ima tudi precej resnejšo plat. Škotska agencija za varstvo narave NatureScot je zavrnila Wilsonovo prošnjo za dovoljenje, s katerim bi Harriet lahko obdržal za izobraževalne namene. Po škotski zakonodaji je namreč zadrževanje jazbecev v ujetništvu brez ustreznega dovoljenja prepovedano.
Pristojni so mu predlagali, naj žival prepusti ustreznemu živalskemu parku ali ji omogoči prosto gibanje v naravi. Wilson se boji, da bi Harriet zaradi zaupanja do ljudi lahko zašla na prometno cesto ali se približala neznancem in njihovim psom, kar bi se lahko končalo tragično.
Po poročanju televizije ITV so sprva predvideli, da bi Harriet izpustili 9. novembra, vendar so načrt zaradi poškodbe njene zadnje noge preložili. Veterinar je ocenil, da bo za izpust primerna šele teden dni po tem, ko bo znova normalno hodila.
Agencija NatureScot poudarja, da Wilsonu ni prepovedano hraniti Harriet in ji zagotavljati zavetja, če se bo sama odločila ostati v bližini njegovega doma. Vendar mora imeti kot divja žival možnost svobodnega gibanja, brez omejevanja ali razkazovanja obiskovalcem.
Zgodba je razdelila tudi strokovnjake
Wilsonova prizadevanja so pritegnila pozornost javnosti, nastala pa je tudi peticija za Harriet, ki je zbrala več sto podpisov. Vendar se vsi strokovnjaki ne strinjajo z njegovim pristopom.
Britanski svet za rehabilitacijo prostoživečih živali ter organizaciji Scottish Badgers in Badger Trust opozarjajo, da navajanje divjih živali na ljudi ne bi smelo postati razlog za njihovo trajno zadrževanje v ujetništvu. Wilsonu so očitali neustrezen pristop k rehabilitaciji, britanski svet pa mu je tudi začasno odvzel članstvo. Sam očitke zavrača in poudarja, da Harriet ni namenoma navajal na ljudi. Prepričan je, da je bila že pred rešitvijo vajena človeške oskrbe in da ji želi zgolj zagotoviti varno prihodnost. »Nisem si želel jazbeca in odgovornosti zanj. Toda tako se je zgodilo in zdaj me skrbi samo še Harrietina dobrobit,« je pojasnil.
Za zdaj ostaja odprto vprašanje, kje bo Harriet preživela prihodnja leta. NatureScot zagotavlja, da se pogovori nadaljujejo in da si prizadevajo najti rešitev, ki bo predvsem v korist živali.
