Kaj vse lahko pove ženska torbica? O našem značaju, navadah, življenjskem slogu in morda celo o skrivnostih, ki jih ne delimo z drugimi. Za nekatere je nepogrešljiv modni dodatek, za druge praktična spremljevalka vsakdana, za tretje predmet, ki ima skoraj sentimentalno vrednost. Modna oblikovalka Almira Sadar je šla še korak dlje in torbico postavila v središče svoje najnovejše razstave. V ljubljanski Galeriji Kresija bo od 21. oktobra do 18. novembra na ogled razstava V gaju torbic – mala črna torbica, na kateri predstavlja petdeset unikatnih črnih torbic. Vse so izdelane ročno, s kvačko, vsaka pa ima svoje ime, obliko in značaj. Postavitev oziroma oblikovanje razstave je prevzela Urška Sadar, ki je ustvarila »viseči vrt«, skozi katerega se obiskovalec sprehodi in torbice doživi z različnih strani. Sama zamisel razstave pa se je, kot pove njena avtorica, rodila skoraj spontano. »Najprej sem naredila eno torbico, potem pa sem pomislila, zakaj jih ne bi naredila še več,« se začetkov spominja oblikovalka. Začela je razmišljati o različnih oblikah, nastajale so prve skice, nato pa se je odločila projekt prijaviti na razpis. »Ko sem ga prijavila, sem vedela, da bom morala vse to tudi zares narediti,« pove v smehu. Tako se je začel enoletni ustvarjalni proces, v katerem so iz kilometrov preje in neštetih kvačkanih zank nastajale torbice, ki so si med seboj tako različne, da jih druži predvsem črna barva.
Mala črna obleka je dobila svojo spremljevalko
Čeprav Almira Sadar prizna, da ima sama zelo rada barve, je bila odločitev, da bodo vse torbice črne, premišljena. Navdih je našla v enem najbolj prepoznavnih kosov ženske garderobe – mali črni obleki, ki jo je v modno zgodovino zapisala Coco Chanel. »Mala črna obleka se mi zdi ena najbolj genialnih stvari 20. stoletja. Chanel je revolucionirala žensko modo, poenostavila oblačila in jim hkrati dala večnamenskost,« razmišlja oblikovalka. Prav v tem vidi tudi eno ključnih idej sodobne trajnosti. Da imamo v garderobi kos, ki ga lahko nosimo dolgo, ga prilagajamo različnim priložnostim in kombiniramo z drugimi oblačili. »Ko danes govorimo o trajnosti, se mi zdi pomembno prav to, da imaš en kos, ki ga lahko nosiš ob različnih priložnostih in ga uporabljaš dolgo časa. To idejo sem želela prenesti na torbice.«
Črna barva jim daje brezčasnost, obenem pa omogoča, da v ospredje stopijo oblike, strukture in teksture. Nekatere torbice so kompaktne, druge mehke in skoraj kiparske, tretje presenečajo s prosojnostjo ali nenavadnimi vzorci. Čeprav so izdelane z isto tehniko, ni dveh enakih. In prav to je za oblikovalko bistveno. »Pomembneje od same barve se mi zdi, da je torbica ročno narejena in unikatna.«
Njene torbice niso nujno namenjene zgolj večernim priložnostim. Sodobna moda namreč dopušča veliko več svobode pri kombiniranju oblačil in dodatkov. Majhna črna torbica lahko dopolni elegantno obleko, prav tako pa jo lahko nosimo k bolj sproščenim, celo športnim oblačilom.
Ko babičina tehnika postane sodobno oblikovanje
Posebnost razstave ni zgolj v številu torbic, temveč predvsem v tehniki njihove izdelave. Vseh petdeset je nastalo iz kvačkanih zank, torej s tehniko, ki jo pogosto povezujemo z babicami, domačimi ročnimi deli in časom, ko so si ženske marsikateri kos garderobe izdelale same.
Tudi Almira Sadar se je z ročnimi deli srečala že v otroštvu. »Doma smo delali ročna dela, v šoli smo se učili šivati in vesti, tudi moja mama in stara mama sta ustvarjali. Takrat je bilo to nekaj povsem običajnega,« pripoveduje. Spominja se tudi gimnazijskih let, ko je bilo treba za nekoliko drugačen, bolj oseben videz pogosto poprijeti za iglo ali kvačko. Če si želel biti oblečen drugače od drugih, si moral kaj ustvariti sam.
Nekaj časa je veliko pletla, danes pa ji je ljubše kvačkanje. Predvsem zato, ker ji omogoča več eksperimentiranja. »Če poznaš osnovne zanke, lahko z njimi narediš neverjetno veliko različnih stvari. Največji izziv je prav v tem, da s tradicionalno tehniko ustvariš nekaj novega in sodobnega.«
Ob tem opozarja, da je kvačkanje posebna tekstilna tehnika, saj ga ni mogoče tako preprosto kot pletenje nadomestiti s strojno proizvodnjo. Zato je pri njenih torbicah toliko pomembnejši prav človeški dotik. Takšen pristop prenaša tudi na študente oblikovanja. Kot pedagoginja in redna profesorica na katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil poudarja pomen neposrednega dela z materiali, preizkušanja in razvijanja zamisli skozi praktično ustvarjanje. Gre za pristop, ki izhaja tudi iz tradicije Bauhausa, kjer je bilo eksperimentiranje z materiali in ročnimi tehnikami pomemben del oblikovalskega izobraževanja.
Da ustvarjanje ni vedno teklo po prvotnih načrtih, priznava brez zadržkov. Sprva je pripravila približno dvajset skic, vendar so se oblike med delom spreminjale. »Včasih sem kaj naredila, pogledala in ugotovila, da mi ni všeč. Potem sem sprala in začela znova.«
Ker je projekt trajal celo leto, so se medtem porajale nove ideje. Nekaj jih je dobila na potovanju, drugič jo je navdihnila zanimiva oblika, včasih pa je prišla mimo hčerka in predlagala, da bi bilo nekoliko drugače še bolj zanimivo. »Tudi njene pripombe sem upoštevala,« se nasmehne. Ob vsaki razstavljeni torbici sta navedena število ur, potrebnih za izdelavo, in količina porabljene preje. S tem želi oblikovalka opozoriti na nekaj, kar v svetu hitre mode pogosto spregledamo – na čas, znanje in potrpežljivost, ki jih zahteva ročno delo. »Včasih sem bila še sama presenečena, koliko časa sem porabila za eno torbico. Pri tem ne gre samo za kvačkanje. Treba je sestaviti posamezne dele, jih zašiti, narediti obrobe, skriti začetke in konce niti. Vse to zahteva veliko dela.« Za celotno kolekcijo je imela na voljo približno trideset kilogramov preje, ki jo je porabila skoraj do zadnjega metra.
Janis, Coco, Zaha in druge dame s svojim značajem
Čeprav so vse črne, torbice niso anonimne. Vsaka ima svoje ime. Med njimi so Janis, Berta, Zaha, Mokoš, Malena, Yayoi, Patti in Coco. Nekatera imena so poklon znanim ustvarjalkam, druga so nastala povsem intuitivno, ker je oblikovalko določena oblika spominjala na ime ali značaj. Torbica Yayoi se denimo navezuje na japonsko umetnico Yayoi Kusama, znano po značilnih pikah in ponavljajočih se vzorcih. Zaha prikliče v spomin veliko arhitektko Zaho Hadid, Patti glasbenico Patti Smith, Coco pa legendarno modno oblikovalko.
Zanimivo je, da sama oblikovalka v vsakdanjem življenju ni velika ljubiteljica majhnih torbic. Nasprotno, prisega na prostorne in funkcionalne modele, v katere lahko spravi prenosni računalnik, zvezek in vse drugo, kar potrebuje čez dan. Manjše torbice prihrani za posebne priložnosti, ko zadostuje že prostor za telefon.
Pa vendar priznava, da je ženska torbica lahko svojevrstno ogledalo lastnice. Nedavno je poslušala oddajo o tem, kako lahko že pogled v denarnico razkrije nekaj o človekovem značaju. Nekateri imajo bankovce skrbno zložene, drugi jih nosijo pomečkane in brez posebnega reda. »Podobno je s torbicami. Večja ko je, več možnosti imamo, da v njej vlada nered,« se pošali.
Petdeset torbic bo po koncu razstave lahko dobilo tudi nove lastnice. Oblikovalka namerava predstaviti spletni katalog, v katerem bo mogoče posamezne modele rezervirati oziroma kupiti. Cene so že določene, torbice pa bodo ostale unikatne. Izdelave po naročilu ne načrtuje. Kar je nastalo v tem letu, je zaključena kolekcija. In kaj si Almira Sadar želi, da bi občutila ženska, ki bo eno od njenih torbic odnesla domov? Njen odgovor je preprost: »Želela bi si, da jo vzljubi na svoj način.«
