Avgust je bil vedno poseben mesec – ne zaradi velikih besed, ampak zaradi občutka, ki ga prinaša. Šolarji imajo še vedno pred seboj en mesec počitniškega poletja. Zrak je težak od vročine, asfalt valovi, dnevi pa so tudi še dovolj dolgi. Gre za čas počitnic, uživanja ob vodi ali v hladu sence, ko se delovna mesta in kraji nekoliko izpraznijo.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo življenje v Jugoslaviji razmeroma stabilno in predvidljivo. Gradili so nova stanovanja, odpirali tovarne, zaposlitev je bila skoraj zagotovljena, tako šolstvo kot zdravstvo je bilo dostopno vsem. Trgovine so bile, tako kot danes, ob nedeljah zaprte, zato so bili sobotni dopoldnevi namenjeni nakupom in družinskemu druženju. Ta čas mnogim ostaja v spominu kot obdobje, ko je bilo življenje mirnejše, skupnost pa tesneje povezana. Ko se je zvečer nekoliko ohladilo, so mesta in kraji po vsej državi zaživeli s poletnimi kinovečeri na prostem, iz radijskih sprejemnikov pa so se slišali poročila, popevke in zabavne oddaje. Delavci so prejemali regres za letni dopust, številna podjetja so imela v turističnih krajih lastna letovišča, drugi pa so poletne počitnice preživljali v kampih, pri zasebnikih, v toplicah ali planinskih kočah. Skromne dopustniške sobe, bungalovi in prikolice, skupne jedilnice in organizirani izleti so ustvarjali občutek skupnosti. Ni šlo za razkošje – šlo je za oddih.
Družine so se na pot odpravile z avtobusom, vlakom ali avtomobilom – pogosto s fičkom ali stoenko. Priprave so trajale več dni: pakiranje kovčkov, pregled avtomobila, nakup konzerv, kruha, testenin, sadja in osvežilnih pijač. Potovanje, ki se je začelo sredi noči ali zgodaj zjutraj, je bilo del dopusta – kolone avtomobilov brez klime, odprta okna, vonj po pregretem motorju in sendviči, pojedeni kar v avtomobilu ali na parkirišču ob cesti. Morje ni bilo tuje – bilo je »naše«. Hrvaška obala je bila skupno okno v svet, dostopno večini državljanov. Kampi so bili polni šotorov, Adriinih in tako imenovanih brako prikolic z že zloženim šotorom, med drevesi pa so se raztezale vrvi za perilo. Dopoldnevi so minevali v vodi, vroči popoldnevi v senci, večeri pa na promenadah ob sladoledu in glasbi na terasah gostinskih lokalov.
Niso pa vsi dopusta preživljali v turističnih krajih. Pomanjkanje denarja, nujna domača opravila ali preprosta želja po mirnem počitku so mnoge privedli do tega, da so poletje preživeli doma ali pri sorodnikih na podeželju. Otroci so se igrali na travniku, se kopali v potokih, rekah ali bajerjih … Odrasli pa so pomagali pri delu na vrtu in drugih domačih opravilih. Poletni dnevi so tako minili v preprostem ritmu, polnem smeha, pogovorov in družinskega vzdušja. Kosila so dišala po domači juhi, praženem krompirju in pečenki, popoldnevi po senu, večeri pa po sveže pokošeni travi. Poletje je bilo tudi obdobje taborov – gasilskih, planinskih in športnih. Spanje v šotorih, nočne straže in šepetanje ob svetlobi baterije so ustvarjali spomine, ki so ostali za vse življenje.
Poletni dnevi v nekdanji Jugoslaviji so potekali v znamenju taborniških aktivnosti in mladinskih delovnih brigad, kjer so mladi preživljali čas v naravi, krepili samostojnost in razvijali prijateljske vezi. Mladi iz vseh republik so prostovoljno gradili ceste, železnice in drugo infrastrukturo ter ob tem krepili tovarištvo in občutek skupne prihodnosti. Dnevi so bili polni dela in truda, zvečer pa so ob tabornem ognju prepevali ob zvokih kitare, se pogovarjali in spoznavali nove prijatelje. Brigada ni pomenila le dela – bila je šola samostojnosti, sodelovanja in pripadnosti. Marsikdo se še danes spominja prve poletne romance, ki se je začela prav na mladinski delovni akciji.
V 60. in 70. letih je Jugoslavija veljala za dokaj odprto socialistično državo, kjer so ljudje lahko potovali tudi na Zahod, kar je bilo v primerjavi z drugimi socialističnimi državami posebnost. Na mejnih prehodih so se pogosto vile dolge kolone vozil, saj so številni odhajali v sosednje države po nakupih. Avgust je bil tudi čas veselic, ki so jih organizirali gasilci. Za glasbo so poskrbeli ansambli, jedlo, pilo, prepevalo in plesalo se je dolgo v noč. Življenje je imelo počasnejši tempo. Ni bilo mobilnih telefonov, tablic ali slušalk v ušesih, ljudje so se bolj posvetili drug drugemu. Spomini z dopustov niso končali na družbenih omrežjih; fotografije, razvite v fotostudiih, so polnile družinske albume, sorodniki in prijatelji pa so drug drugemu pošiljali razglednice s sončnimi pozdravi.
